Melita Forstnerič Hajnšek
Danes je v 93. letu umrl akademik, literarni zgodovinar in pisatelj France Bernik. V prelomnem času rojstva slovenske države je postal prvi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) v samostojni Sloveniji. Med letoma 1992 in 2002 je vodil SAZU. V 81 letih jo je vodilo deset mož, Bernik je bil četrti po vrsti in tretji slovenist. Po jezikoslovcu Franu Ramovšu, literarnem kritiku Josipu Vidmarju, pravniku in zdravniku Janezu Milčinskemu. Spomnim se, s kakšnim žarom in redko iskrivo, akademsko prostodušnostjo mi je v pogovoru pripovedoval o rehabilitiranih članih - akademikih Francetu Vebru, Leonidu Pitamicu in Alešu Ušeničniku. SAZU je pod njegovim vodstvom preoblikovala svoj notranji ustroj in začela bolj posegati v slovensko družbeno okolje, predvsem v mednarodno znanstveno in kulturno izmenjavo. Predsednik je imel pri tem vodilno vlogo kot avtor razprav, predavanj, biografskih člankov, diskusijskih prispevkov ...
Rodil se je leta 1927 v Zapužah pri Ljubljani. Brat Janez, tudi akademik, je bil slikar in grafik. Leta 1951 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1957 je bil iz političnih razlogov izključen. Tri leta pozneje je doktoriral na ljubljanski Filozofski fakulteti. Med letoma 1961 in 1972 je bil tajnik in urednik Slovenske matice v Ljubljani, med letoma 1972 in 1999 pa znanstveni in višji znanstveni sodelavec ter znanstveni svetnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri SAZU. Leta 1984 je postal redni profesor zgodovine slovenske književnosti. Leta 2003 je postal dopisni član Akademije znanosti v Göttingenu, redni član Leibniz-Sozietat Berlin in častni član Ameriškega biografskega instituta Društva za slovenistične študije.
V slovenskih in tujih publikacijah je objavil več kot 400 znanstvenih in strokovnih prispevkov s področja slovenske literature v evropskem kontekstu. Je avtor 16 knjig, ki večinoma obravnavajo dela Ivana Cankarja in simbolizem. Raziskoval je slovensko literaturo od romantike do sodobnosti s težišči na realizmu, moderni oziroma simbolizmu ter na novejši prozi z vojno tematiko. Največ se je ukvarjal s Simonom Jenkom, Franom Levcem in Ivanom Cankarjem. Med prvimi se je po drugi svetovni vojni obrnil proti pozitivizmu, proti sociološkim, ideološkim in drugim redukcionizmom. Središče Bernikovega zanimanja je bila vedno literatura kot umetnost, ki največ pove o človeku, tako je zapisal v Kroniki mojega življenja, avtobiografiji v dveh knjigah, ki je izšla pri Slovenski matici pred šestimi leti. "Čeprav je bila stroka na prvem mestu, se nisem odpovedal življenju. Tudi svoj pogled na svet sem zgradil iz življenja, indikativno. Opiral sem se na lastne, izkustveno pridobljene vrednote, na moralni zakon v sebi. Da sem mogel biti to, kar sem, mi je bilo vse življenje največje zadoščenje, " je zapisal.
Doživel je tudi čistke na univerzi, leta 1957 se je na slavistiki pripravljala reelekcija visokošolskih učiteljev in asistentov, ki je sam ni prestal uspešno. Zapisal je, da se je takrat govorilo marsikaj, od tega, da se je poročil s hčerko razlaščenega trgovca, da se je poročil cerkveno, da je slovensko književnost razlagal premalo sociološko ... V težkih časih, ki so nastopili, se je velikokrat spomnil Nietzschejeve misli: "Močnega udarci krepijo, šibkega strejo." Prišla so namreč leta negotovega statusa, finančnega in družbenega, leta osame, oportunizma kolegov, skromnih honorarjev in pravzaprav čisto drugačne strokovne poti, kot si jo je zamišljal. Leta 1961 se je odprlo mesto urednika in tajnika pri Slovenski matici. Sprejel je priložnost in enajst let pomagal pri oživitvi in posodobitvi izdajateljskega programa.
Leto 1980 je bilo za Bernikovo profesionalno pot najpomembnejše: po smrti Antona Ocvirka je namreč prevzel uredništvo Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, elitne zbirke slovenskih klasikov. V prelomnem času rojstva slovenske države, 14. maja leta 1992, pa je postal prvi predsednik SAZU v samostojni Sloveniji.
Prejel je mnoge eminentne nagrade - od Sklada Borisa Kidriča, naziv ambasador RS v znanosti, Zoisovo nagrado za življenjsko delo, Recherche de la Qualité Mednarodnega reda sv. Fortunata, zlato listino humanizma v Sarajevu, red sv. Gregorja Velikega (Vatikan), avstrijski častni križ za znanost in umetnost. Prejel je zlati častni znak svobode RS, bil častni meščan Ljubljane. Imel je pomembno vlogo tudi v Evropski akademiji znanosti in umetnosti.
V Mariboru smo se z njim nazadnje srečali leta 2013, v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižice Maribor je predstavljal svojo knjigo Kronika mojega življenja, ki ni (avto)biografija v klasičnem smislu. Dr. Bernik ni napisal niti ni hotel napisati spominov v običajnem pomenu, kot je dejal, v slogu Josipa Vidmarja in njegovih Obrazov ali Richarda von Weiszsaeckerja v Vier Zeiten: Erinnerungen, niti Solomona Volkova in njegovih sijajnih Spominov Dmitrija Šostakoviča. Zgolj prva poglavja Bernikove knjige se opirajo na spomine, na skrite predstave v podzavesti, ki jih je obudil in rešil pred pozabo. Kronika mojega življenja akademika ponuja vznemirljivo, poučno branje, danes, ko ga ni več, pa žlahten spomin na dostojanstvenega svetovljana.
