Melita Forstnerič Hajnšek
Bil je eden najmočnejših glasov slovenske diaspore, ob Zorku Simčiču. Kot slednji je tudi Humbert (Bert) Pribac prišel v Slovenijo, a kasneje, leta 2000. In ne iz Argentine, temveč iz Avstralije, kjer je živel pol stoletja. Umrl je v svojih rodnih Srgaših v 87. letu. Bil je staroselski Istran, vseskozi angažiran in zvest zagovornik istrske kulturne avtohtonosti in veljave. Angažiral se je ob vprašanju razmejitve Piranskega zaliva, ko je objavil razpravo o etničnih značilnostih istrskega prostora in njegove zgodovine, ki jo je obogatil s številnimi pričevanji. Slovenska literarnozgodovinska stroka ga je uvrstila med temeljne stebre slovenske izseljenske književnosti. Pribac je opozarjal, da je mnoge med njimi, ki so ustvarjali zunaj meja, "uradna literarna domovina najpogosteje preslišala". Tako pesimistično je bil ubran tudi njegov prispevek leta 2004 v javni razpravi na Slovenski matici.
Spomnim se ga po sugestivnem, odmevnem nastopu na enem od mednarodnih pisateljskih srečanj Pen na Bledu pred skoraj desetletjem, ko se je predstavil na literarnem večeru istrskih avtorjev o literaturi z robnih prostorov. Z njim so bili še Alferija Bržan, Edelman Jurinčič in Karlo Hmeljak.
Ob vrnitvi v domovino pred dvema desetletjema je postal pomemben posrednik med avstralsko in slovensko kulturo. Izdal je tudi več esejev in razprav o zdomskem življenju in položaju naše avstralske diaspore. Pribac kot prisilni emigrant, potomec narodno zavedne primorske družine, iskren kristjan, predan slovenstvu, je v Avstraliji opazoval slovensko politično razklanost in njene posledice. To ga je vodilo k iskanju poti do nacionalne sprave, do sprave s preteklostjo. Svoja spoznanja je strnil v razpravah in knjigi ter jih ponudil v premislek vsem Slovencem. Predpogoji za spravo so po Pribcu poznavanje in priznavanje objektivnih zgodovinskih dejstev v njihovi celoti ter obžalovanje grehov na obeh straneh.
Že v dijaških letih v Kopru je pisal pesmi in urejal časopis Naša misel. Leta 1949 je opravil časnikarski tečaj na Bledu in nato do vpisa na gimnazijo kot novinar pripravnik delal za Istrski tednik in Slovenski Jadran. Po maturi je vpisal študij primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Zaradi pritiskov takratne službe državne varnosti, naj postane njen sodelavec, je med absolventskim stažem 1959. ilegalno zapustil domovino in po letu dni bivanja v Zahodni Nemčiji z ženo in sinom odšel v Avstralijo. Tam je ob delu maturiral iz angleščine ter nato vpisal študij bibliotekarstva in magisterij na Univerzi Novega Južnega Walesa v Sydneyju. Zaposlen je bil v Narodni knjižnici Avstralije, med drugim je bil vodja oddelka za medicinsko bibliografijo v narodni knjižnici v Canberri in urednik več tisoč strani obsegajoče bibliografije avstralske medicine in zdravstvenih služb. Na predlog Svetovne zdravstvene organizacije je opravljal tudi delo svetovalca v azijskih državah.
Bil je tudi subtilni pesnik. Njegova prva pesniška zbirka Bronasti tolkač iz leta 1962 je bila prva slovenska knjiga, ki je izšla v Avstraliji. Njegov kolega, tudi z izkušnjo udbovskih pritiskov med študijem, Marjan Tomšič je ob ponatisu zbirke v domovini zapisal, da v Pribčevi poeziji gre za "najgloblje čutenje izruvanosti, tujstva, grozljive vrženosti v svet, ki ne pozna ljubezni in ki ni 'mati Istra'. V tem mrzlem, surovem in kot kamen trdem svetu hrepeni pesnik po domačem dvorišču, po oljkah, cipresah, trtah ..., po miru in pokoju istrske zemlje."
Med njegovimi deli velja omeniti še v razponu pol stoletja zbirke V kljunu golobice, Prozorni ljudje, Kiss me, Koštabona, Vonj po jasminu, Podobe zlodejev in svetnikov. Esejistične in polemične zapise pa je zbral v knjigah Slovenske spravne motnje, Piranski zaliv je lahko samo piranski in Tam daleč pod južnim križem: izseljenska razmerja med Slovenci v Avstraliji in razpotja duha, izdano v samozaložbi 2010. Pomembno je tudi njegovo prevajalsko in antologijsko delo. V slovenščino je prevedel več avstralskih pesmi, skupaj z avstralskim prevajalcem Davidom Brooksom je 2008. objavil angleške prevode Kosovelove poezije v knjigi The Golden Boat, ki je izšla pri oxfordski založbi Salt. Prevajal je tudi aboriginsko poezijo.
Leta 2012 ga je tedanji predsednik države Danilo Türk odlikoval z redom za zasluge za prizadevno uveljavljanje slovenske istrske kulture in prispevek k premoščanju slovenske politične razdvojenosti.
