(V SPOMIN) Charles Simic (1938-2023)

V ponedeljek je v domu za starostnike v Dovru v 84. letu umrl srbsko-ameriški pesnik, esejist in prevajalec Charles Simic - Dušan Simić. Bil je med najbolj prevajanimi ameriškimi pesniki. Ob tridesetih pesniških zbirkah je izdal šest knjig esejev, spomine in številne prevode. Sloviti New York Times Book Review je o njem zapisal: "Le peščica pesnikov se lahko ponaša s tolikšno vplivnostjo - in tolikšno neposnemljivostjo - kot Charles Simic." Bil je gost Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Takrat so izšle tudi njegove Izbrane pesmi v prestolniški knjižnici Umetnost prihodnosti, slovenski bralci pa so ga poznali že od leta 2001, ko je pri Beletrini izšla zbirka izbranih pesmi Razgaljanje tišine v prevodu Tomaža Šalamuna.

Rodil se je v Beogradu 1938. kot Dušan Simić, pri šestnajstih je zapustil domovino in svoj jezik. Rad se je pošalil, da sta bila Tito in Stalin njegova prva turistična vodnika. Z materjo in bratom se je sredi petdesetih let preteklega stoletja pridružil očetu v ZDA. Njegova ameriška pot je vodila skozi New York, Chicago do New Hampshira. Mladost je preživel v Chicagu, diplomiral na New York University. Bil v začetku šestdesetih let v ameriški vojski, vpoklican za dve leti v Francijo in Nemčijo. Postal je profesor ameriške književnosti in kreativnega pisanja na Univerzi New Hampshire, tri desetletja je bil tam. Ob Pulitzerjevi nagradi je bil tudi lavreat nagrade Wallacea Stevensa. Imenovan je bil za prestižni naslov - 15. poet lavreat ZDA, svetovalec za poezijo za Kongresno knjižnico v Washingtonu in najresnejši ameriški kandidat za Nobelovo nagrado.

Ni mistificiral položaja pesnika v družbi in odrešilne vloge poezije. "V odnosu do prihodnosti je pesem kakor sporočilo, zapečateno v steklenici in vrženo v morje. Pisanje je dejanje neznanskega, skoraj nedoumljivega upanja, da bodo podoba, metafora, nekaj vrst verza in glas, utelešen v njih, deležni dolgega, posmrtnega življenja," mi je rekel v intervjuju za Večer 2012. Bila je nepozabna izkušnja.

Agentka nam je novinarjem zabičala, naj govorimo angleško. Med pogovorom so se spomini na zgodnja, jugoslovanska leta napolnili z nostalgijo. Tudi srbščina se nama je od nekod čudežno prikradla, četudi je ni uporabljal več v javnosti. V Mariboru je bil presenetljivo - drugič. Prvič 1948., ko so z mamo in bratom ilegalno prečkali mejo in bežali k očetu na Zahod. A so jih vrnili, sledil je kratek zapor. Življenje se je zanj začelo 6. aprila 1941, ob nemškem bombardiranju Beograda. Odtlej je pomnil vse, mi je priznal. Družina si je dolgo prizadevala priti do izseljenega očeta v ZDA. Naselili so se v Chicagu, kjer se je Charles - po prihodu je spremenil ime - naučil angleščine. Ponosen je bil, da je hodil na isto srednjo šolo kot Hemingway,

V poeziji je izhajal iz vizualne umetnosti, vsi so mislili, da bo slikar. Na njegovo generacijo je izrazito vplival film, zlasti ameriški film noir iz štiridesetih let. V pesniški tradiciji pa so ga formirali Emily Dickinson, Pound, Williams, Stevens, Frost. Njegova pesniška pot od skromnih gimnazijskih začetkov do enega najbolj hvaljenih in spoštovanih sodobnih ameriških pesnikov je bila pod vtisom večtisočletne literarne tradicije - v njej odkrivamo rimsko cesarstvo in urbani New York, razdejano povojno Evropo in usedline Sapfo, Homerja in Ovida. K pesnjenju ga je spodbudila potreba o rušenju tabujev in avtoritet. Pisal je s preciznostjo in igrivostjo o stvareh, ki so spregledane, prezirane, prepovedane, a tudi čisto vsakdanje, kot vilice ali čevlji. Čutil se je dediča Emily Dickinson - v mistiki, zgoščenih podobah in večplastni mnogopomenskosti, v sopostavljanju nenavadnih pomenov.

Zanj so pravili, da je bolj prerok kot arhivist v svoji poeziji, da je bolj specialist za oraklje kot za kopanje po plasteh časa. Simićevi zbirki Walking the Black Cat in The Street Ventriloquist so ameriški kritiki označili kot tipičen primer nadrealizma. V tistem Večerovem intervjuju je temu nasprotoval: "Sem zagrizeni realist. Nadrealizem ne pomeni nič v deželi, kjer milijoni Američanov sanjajo o poletu v vesolje z NLP. Naša mesta so polna brezdomcev in norcev, ki govorijo sami s seboj in jih nihče ne registrira. Prisluškujem jim in jih natančno opazujem."

Tako povedno sva končala tisti intervju pred desetletjem: "Meni je še vedno najbolj fascinantno, kako pesniki v Patagoniji, Kansasu in na Balkanu beremo starega kitajskega pesnika Li Tai Poja in enako čutimo ob njem, se zaljubljamo v isto pesem. Vsi hodimo spat s starimi Kitajci, Rimljani, francoskimi simbolisti in ameriškimi modernisti, bitniki, blackmountinsi ... V poeziji smo vsi lahko 'promiskuitetni'. Prav donjuanovsko obožujem različne sorte pesnikov."

Bil je karizmatičen, pa hkrati silno preprost. Srbi ga - zapriseženega antinacionalista - nikoli niso vzeli čisto za svojega, Bosanci pa so po njem imenovali literarno nagrado. Veliko posthumno odkrivanje tega neverjetnega opusa se začenja.