V 87. letu življenja je umrl Ivo Leskovec, ki je zadnja leta živel v svoji hiši v Utiku pri Vodicah. V Maribor je prišel 1958. leta, ko je končal gledališko akademijo. Doma je bil iz okolice Cerknice, in sicer iz Dolenjega Jezera. Bil je med prvo generacijo mariborskih igralcev z igralsko diplomo. Tu je preživel vso svojo 45-letno igralsko "službo", odigral je okoli 160 vlog. Dobrih petnajst let sem bil njegov gledališki kolega, čeravno seveda ne kot igralec, prej bi rekel dramaturg začetnik. Ker sem pa že leta 1958 redno obiskoval gledališče v dijaškem abonmaju, bi lahko rekel, da sem ga videl morda v stotih vlogah. Nekajkrat pa sem ga opazoval med procesom dela.
Bil je eden tistih, ki so me človeško najbolj vznemirili, zato bodo te besede bolj osebne kot strokovne. Doživljal sem ga nekako tako, kot da ni bil zadovoljen z nalogami, ki so mu jih dajali gledališki ravnatelji, oziroma kot da je čutil - upravičeno -, da bi lahko ustvaril več, kot mu je bilo omogočeno. Bil je discipliniran in iščoč igralec, telesno se ni zapustil in je ostal vitek, imel je smisel za gib, njegov glas pa je bil drugačen kot pri vseh drugih, takoj prepoznaven, z relativno visokim in mogoče tudi malo rezkim zvenom, tvegam reči, da ne izrazito moški. Največ časa sem sodeloval z direktorjem, ki je cenil mogočne moške, z močnim glasom, krepko hojo, jasnimi odrskimi sporočili … S svojim fantovskim fizisom in glasom je Ivo kar sam sebe potiskal v mladinske igre. Če naštejem le nekaj naslovov, je nastopal recimo v predstavah Bajka o slavčku, Srečna hiša, dober dan, Plešoči osliček (odličen tudi v gibu), Modra vrtnica za princesko, Poprček, Obuti maček, Kekec (studiozni Kosobrin), Sneguljčica, v igri Brenkove Milica ne sme umreti, v Pepelki itd. Igralci zvečine radi igrajo v otroških predstavah - če ni takih vlog preveč. Najdemo tudi preveč vlog, kjer je igral "brez imena", saj je bil velikokrat služabnik, prvi govorec, tretji gost, drugi kmet, glasnik, fant itd. Igralci radi igrajo "drobne" vloge, le če jih ni preveč.
Kadar je dobil večjo vlogo ali kar glavno, pa zagotovo ni nikoli zatajil. Dvakrat je v Dogodku v mestu Gogi igral pisarja Klikota, spomnimo se pretresljivega Piceka v Mrtvem kurentu, Vodnika v Kranjskih komedijantih … Med režiserji mu je na začetku zaupal velike in glavne vloge Miran Herzog, zasedel ga je kot Harlekina v Idealih in koristih, princa v Glinastem vozičku, Sesana v Kotorskih mornarjih … Drugi tak režiser je bil Voja Soldatović, ki mu je zlasti zaupal v modernih igrah za mali oder, bil je presenetljivo odličen v monodrami Ko kamen, kot pisar v Guernici in Magic Afternoon itd. Presenečeni smo bili, ko je povsem enakopravno z Mileno Muhičevo odigral Fugardovo dramo Pozdravljen in zbogom. Ampak tudi Branko Gombač, ki mu je Ivo očital, da daje prednost "neakademikom", mu je dal priložnost v irskem Čudovitem prahu, ker sta bila z Marjanom Bačkom odlično karikiran par angleških gospodarjev na Irskem. Spomnim se tudi njegovega Purgaja iz Hamleta v Grabonošu ali župnika v Mojem ateju … Veliko je nastopal po šolah, zlasti z Radom Pavalcem z recitali slovenske poezije, režiral z gimnazijci (moja žena ga ni mogla prehvaliti kot prijaznega režiserja na srednji šoli).
V gledališču so mu skoraj vbili v glavo občutek manjvrednosti in krivice, zunaj gledališča pa je bil topel in drag človek, privržen ženi in družini. In hudo je tudi osemdesetletniku, ki vse pogosteje piše nekrologe prijateljem in sodelavcem, ker kolegi ali uredniki pokličejo, češ ti se še spomniš, mlajši danes ne vejo nič o tem, kaj se je dogajalo pred njimi …
Vedeti moramo, da je na odrskih deskah v Stari dvorani v našem gledališču veliko sledi stopinj Iva Leskovca.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
