V dobrih treh letih so umrli trije Večerovi kulturni novinarji in kritiki, leta 2017 Vili Vuk, leta 2019 Lojze Smasek in zdaj Janez Cundrič. Bili so stara šola, ampak nikoli zastareli. Hodili so v korak s časom, ampak znali so korak tudi ustaviti in pogledati na sočasno dogajanje z distance ali s strani. Vsi so umetnost in kulturo tudi živeli in so tako delali ves čas in veliko, ampak vseeno umirjeno. Verjeli so, da se kulturno novinarstvo ne meri s hitrostjo, ampak globino. Niso bili popularne ikone in središče družbe, ampak marsikomu zgled, in zlasti Janez je marsikomu odprl vrata.
Janez Cundrič se je rodil 27. avgusta leta 1940. Na Večer je prišel po mariborski klasični gimnaziji in študiju zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, zaposlen je bil od leta 1967. Ko smo se ga te dni spominjali, je kolegica Glorija, ki za rubriko Pred 50 leti redno prebira pol stoletja stare izvode, rekla, da tudi brez podpisa takoj veš, kaj je napisal Janez. Ker je tako dobro napisano in ker je za člankom vedno znanje. Bil je izjemno razgledan, ob izvirnem pisanju pa je mimogrede še izvrstno prevajal in bil kulturni posrednik. Upokojena kolegica Jelka, ki je bila z njim del legendarne ekipe pri tedniku 7 dni (z Mirkom Lorencijem, Dragom Jančarjem ...), mi je rekla, da so mu že takrat vsi govorili, naj vendar piše knjige. Pa je samo zamahnil z roko, češ da to, kar ima povedati, lahko pove v časopisu.
V Večeru je urejal reportaže, kulturo in feljtone. Reportaže je sam najraje in najboljše pisal in je bil tako ne le urednik, ampak tudi neprekosljiv zgled. O urejanju kulturnih strani je leta 1993 objavil razmišljanje v reviji Sodobnost (kar, mimogrede, dokazuje, da je bil, tako kot Vuk in Smasek, cenjen tudi v sredinah, do katerih Večer po navadi ne seže).
"Ko sem učakal Abrahama, so mi kolegi, nemara celo malce v posmeh, kaj vem, podarili odtis slovite Miheličeve grafike Kronist. In kadar se zdaj ozrem nanjo, pa se ne poredkoma, se pogosto počutim kot tisti zapisovalec na sliki. Kaj neki pa počnemo pri dnevniku, kakor da zapisujemo - vesele in žalostne reči o kulturi in v kulturi. In se pogosto počutimo res samo kot kronisti. Mimo drugih težav je premalo časa in zlasti premalo prostora za poglobljeno pisanje, vrh tega je potrebno izločanje, ki pa je seveda nujno subjektivno, čeravno se še toliko trudiš biti pošten. Koncepti so tako boji s časovnimi in prostorskimi mlini na veter, prizadevanja po osmišljenosti, večji poglobljenosti in tudi širšemu primerjalnemu obveščanju, kaj se dogaja pri sosedih in v tujini, pa tako kar naprej krevljajo in šantajo ter se nikakor ne morejo prav postaviti na noge. Nemara tudi ne gre prezreti dejstva, da imajo nekateri kolegi in uredniki iz nekaterih drugih dnevniških rubrik drugačne predstave o pisanju o kulturi. Osebno menim, da mora biti kultura v dnevniku vsepovsod pričujoča, na vseh straneh in v vseh rubrikah. V mislih imam tisti splošni del kulture, ki sega od srčne kulture, kulture medsebojnih odnosov, prek kulture jezika, kulture dialoga, politične kulture do kulture ohranjanja človekovega dostojanstva in njegovih temeljnih pravic," je zapisal.
Tudi feljtone je generiral in pisal takrat, ko so te poljudne raziskovalne vsebine res še nastajale za časopis in se niso v njem samo ponatiskovale. Enako je bilo s feljtonskimi romani. Marsikdo (Janja Vidmar, Orlando Uršič ...) pove, da je bila njegova literatura najprej objavljena v Večeru, ker je imel Janez nos za literaturo in občutek za mlade ustvarjalce, oboje precej bolj zanesljivo kot kak književni urednik. Znal je pohvaliti, a tudi povedati, kaj ni dobro, znal je spodbujati skratka. Vsi, s katerimi sem se pogovarjala, pa so izpostavili naslednje: ne spomnijo se, da bi se kadarkoli s komerkoli skregal.
Preden je šel leta 2005 v pokoj, je za posebno prilogo ob šestdesetletnici Večera spisal njegovo zgodovino. Navaden članek, bi se reklo, brez velikih stavkov in idej, ampak v njem je vsa veličina Janezovega dela: ni težko pisati komentarjev in komentarjev komentarjev, težko je detajlno poznati vsa dejstva in iz njih narediti dobro zgodbo. Tako je zaključil: "Vsi dosedanji uspehi so po svoje zagotovilo, da bo Večer zdaj, ko se mnogi stari časnikarji od njega poslavljamo, ob umnem vodenju v prihodnje še naprej rasel, dobro obveščal svoje bralstvo in ohranjal svoj šestdesetletni ugled."
Marsikateri "stari časnikar", kot pač marsikateri stari človek sploh, misli, da je šlo po njegovem odhodu vse samo na slabše, in to tudi razglaša. Ampak ne Janez. V pokoju je bil več časa v svojih gorenjskih Gorjah, več časa z družino, s katero je bil tesno povezan, s knjigami in včasih tudi s čopičem. (Ja, še pred petnajstimi leti so Večerove vrste ob odličnih profesionalnih fotoreporterjih premogle tudi dovolj ljubiteljskih slikarjev za pošteno skupinsko razstavo.)
Ko sva se pred dvema letoma nazadnje slišala in klepetala o tem, kaj vse se je vmes spremenilo in kako so naloge in ovire vseeno pravzaprav enake, je po nekajletnem pavziranju znova naročil časopis.
Počaščena in hvaležna sem, da sem vsaj del Janezovega dela smela spremljati v živo, in upam, da bomo z njegovo zapuščino še naprej ravnali spoštljivo.
