Akademski slikar Konrad Topolovec je po kratki, a hudi bolezni 17. maja zapustil ta svet; svet, ki mu je bil sicer tuj, vendar je o njem veliko razmišljal. Študij slikarstva je pričel leta 1977 v razredu prof. Metke Krašovec in nadaljeval pri prof. Janezu Berniku ter diplomiral pri prof. Gustavu Gnamušu. Živel in ustvarjal je na obrobju družbenega dogajanja, a nikakor ne odmaknjen od njega. Prisluškoval je njegovemu dihanju, ga čutil, in čeprav na videz ravnodušno, je izražal željo in hkrati zadrego, kako stopiti vanj. Kako živeti z njim, ne da bi umanjšal vero v svobodo, ki ga je tako globoko vlekla v njegov notranji svet.
Osebno sem ga spoznala že sredi osemdesetih let, čeprav sem nekatera, še predakademska dela opazila desetletje prej. Že takrat je bilo slutiti, da so nevarne pečine v njegovi duhovni naravi usodno povezane z ustvarjalnim impulzom in ga, človek bi rekel, preroško vodijo v intimno zatišje življenja, kjer se jim pravzaprav nikoli ni mogel izmakniti. Tam je preizkušal notranja spoznanja človeške moči in skozi sito samokritičnosti diskretno srkal življenje in vibracije okolja, v katerem je bival. Skromni prostor na podstrešju hiše na hribčku, v neposredni bližini cerkve na Teharju pri Celju, je bil njegov dom in atelje vse do pozne jeseni leta 2018, ko so ga objeli ognjeni zublji. Zgorelo je vse: slike, knjige, njemu ljubi najdeni predmeti in nenavadno dodelani stari kosi pohištva ter lončki barve. Vse to je prostoru dajalo specifičen vonj, ujet v misteriozno srečo bivanja. Po tem dogodku pa so sledili dolgi meseci negotovosti in nelagodje v tujih prostorih, kjer se misel in roka nista mogli vdati črti na papirju in še manj barvni potezi na platnu vse do pomladi leta 2019, ko je dobil od Mestne občine Celje atelje, kjer bi se lahko spočela nova življenjska zgodba. A usoda tega ni želela. Še preden ga je v polnosti zajela ustvarjalna strast, se je izteklo njegovo življenje.
O njegovem slikarstvu sem si od nekdaj zastavljala vprašanja, kako bi ga lahko razumeli v enoviti podobi, ne da bi to postalo pregrešna misel, ki bi zarezala v njegovo slikarsko razmišljanje in izničila resnične vzgibe, ki so tako demonično rastli iz notranjosti njegovega duha. Konrad Topolovec je namreč svoj slikarski razvoj gradil na izkušnji visokega modernizma, ki je bil v času njegovega zorenja še močno prisoten, ter na ideji in ikonografiji "nove figuralike" v osemdesetih, ki je postala prizorišče za literarne like. Še posebno zanimiv je bil odnos med njegovim slikarskim jezikom, ki je v abstraktnem duhu in v prefinjenem odnosu do barvne substance preplavljal delovno ploskev slike, in vsebino, prepojeno s temno eksistencialno ekstazo grške arhaične civilizacije, erotične in fantazijske obsedenosti. Topolovec ni strmoglavo padel v fenomen tako imenovanega "slabega slikarstva/bad painting", ki se je opiralo na vsebinske poudarke in imaginacijo podob ter se razraščalo v polju "nove podobe osemdesetih"; niti ni podlegel zgolj skušnjavi preigravanja barvnih odtenkov in tonsko prefinjenih gradacij, temveč je risarsko in slikarsko gesto - obe, zanj značilni komponenti, združil v kompleksno celoto.
Tako je konstituiral delovno polje, kamor je lahko brez vsake stilne prisile naselil svoje fantazije in jih intuitivno in hkrati racionalno vodil skozi ploskovne prostore. Prav slednji so bili za umetnika posebna raziskovalna draž. Z njimi je ustvarjal specifično vizualno prizorišče: z deformacijami in variacijami linearno razsežnih preslikav, premikov, zasukov in zrcaljenj je vodil zvezna polja (način ploskovne obravnave prostora), v katera je z linijo čistih barv vpel forme figur. V prepletu jih je povezal skozi eno samo prostorsko dimenzijo; zvabil jih je v labirint meandra, spirale ali drugih črtnih sledi, vzdolž katerih je vznemirjeno zdrsel pogled gledalca. V tej slikarski maniri je z rahlimi odmiki, enkrat bolj z geometričnimi, drugič s figuralnimi poudarki, ustvaril opus, ki spominja na antični gledališki zastor, skozi katerega proseva telo slike - telo kot izraz notranje napetosti umetnikovega duha.
Ko se poslavljamo od Konrada, tehtam inicialne znake, ki so vodili njegovo ustvarjalno delo skozi več kot tri desetletja, ga okvirjali in tudi odmikali od modela "generacije '82" (diplomanti Akademije za likovno umetnost v Ljubljani), ki ji je pripadal. Sprašujem se, ali je to tista prvinskost figure, ki jo je obličil v dinamično linijo in z njo lovil prostorsko dimenzijo, kjer je puščala zgolj sledi na gladini, potem ko se je njena telesna oblost potopila v globino naplastenih barv. Kjer je umolknila, kot da nikoli ni bila tostran, kot da je njen krik obtičal tam onstran, kjer se potopi svet v mrak. Ali pa je bil način njegovega razmišljanja tisti, ki je vodil retoriko risbe in slikarski akt iz polja zavestnega v globine tolmuna, v trans, v trzaj čustvene geste, k magični podobi, ki se je naselila v vsak likovni kader posebej? Njegove slike namreč niso zaslon, kjer bi iluzija določala globino znakov, ampak je ravnina tista, ki mu je nudila vso čustveno, znakovno in barvno naselitev; prekrivanje barvnih plasti, tudi z zadnje strani, in oblikovno razporejanje v magično-obredno dogajanje. Prav ta prvinskost in enostavnost, iz katerih se razodevata metafizika življenja in neizčrpno klijoča saga umetnikovih čustvenih doživljajev, sta bili najbolj avtentično jezikovno sredstvo, ki pooseblja njegovo slikarstvo v izrazito prepoznaven izraz.
Žal njegova dela hrani le Center sodobnih umetnosti Celje, ki je leta 2016 pripravil tudi pregledno razstavo, izdal monografski katalog in dokumentiral večino del iz zasebnih zbirk, medtem ko so dela, uničena v požaru, fotografsko ohranjena v Železarskem muzeju na Teharju. Mnoga dela hranijo zasebniki, tisti, ki smo v izrazito barvno čuteči slikovni opni prepoznali odličnega slikarja.
