Petra Vidali
V ponedeljek se je poslovil literarni in gledališki teoretik, univerzitetni profesor, dramaturg, urednik, prevajalec in pisatelj dr. Lado Kralj.
Lado Kralj (rojen v Slovenj Gradcu leta 1938) je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter angleškega jezika. Ob vplivu študentskega druženja z Dušanom Pirjevcem, krajši novinarski izkušnji na RTV Ljubljana in po obdobju asistenta dramaturgije na AGRFT ga je bistveno izoblikovalo njegovo podiplomsko bivanje v središču uprizoritvene avantgarde v New Yorku v začetku 70. let.
Po vrnitvi v Ljubljano je ustanovil Eksperimentalno gledališče Glej in bil njegov prvi umetniški vodja, z Ivom Svetino pa soustanovil in kot duhovno-estetski vodja usmerjal Gledališče Pekarna. Oba sta pomenila prelom s tradicijo in temeljila na prepričanju, da gledališče ni samo javno branje odmaknjenih besedil, ampak zmore aktivno posegati v družbeno klimo.
Na povabilo Poldeta Bibiča je bil Kralj en mandat umetniški vodja ljubljanske Drame, potem pa je, po zgledu ameriške prakse, kjer se je od profesorja pričakovalo oboje, delovanje in refleksija, iz stika z živo gledališko prakso zanihal v teorijo. Doktoriral je leta 1986 s tezo Pojem ekspresionizem v nemški in slovenski literarni vedi, od leta 1987 pa je skoraj dve desetletji predaval na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Globoko sled je pustil s knjižnimi objavami vrhunskih strokovnih del: literarni leksikon Ekspresionizem, 1986; Teorija drame, 1998, ki je temeljno avtorsko delo v slovenski in svetovni književnosti; številni znanstveni članki, delno ponatisnjeni v izboru literarnoteoretskih raziskav Primerjalni članki, 2006; spremna besedila o delih Slavka Gruma (bil je tudi urednik njegovega Zbranega dela), dramatiki Dušana Jovanovića ...
Lado Kralj je bil tudi pisatelj. Talent je bil morda deden - njegov oče je bil znameniti teatrolog Vladimir Kralj, avtor dolga leta edinega univerzalnega gledališkega vademekuma, njegova leposlovna knjiga, Mož, ki je strigel z ušesi, pa je veliko premalo znano in priznano naše prvo literarno delo s popisom izkušnje koncentracijskega taborišča. Vendar je sin željo dobro skrival do poznih let. Njegov literarni prvenec, knjiga Kosec koso brusi, je izšel leta 2010 in pisatelju pri 72 letih prinesel nagrado za prvenec in nagrado fabula za najboljšo kratkoprozno zbirko. Leta 2014 je izšel njegov roman Če delaš omleto, letos pa še roman Ne bom se več drsal na bajerju, v katerem - z občutkom za dramo in občutkom za ironijo - izpisuje večplastno dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej v Ljubljani. Zadnje besede v Kraljevi zadnji knjigi so: "Ko se pozneje vozim nazaj v Ljubljano, si rečem na glas: človek mora imeti upanje. Vse drugo je manj vredno."
Profesor Kralj je bil tudi moj profesor. Bil je legenda in res smo ga spoštovali. Teorija drame je bila v petek popoldan, predavalnica pa vedno polna. S kakšnim užitkom je izgovarjal imena velikih reformatorjev gledališča! In kako je cele semestre govoril o avantgardah, futuristih in ekspresionistih, da se je ti je na koncu zdelo, da poznaš vse te ljudi od blizu in da veš vse, kar je mogoče vedeti. Dal nam je pregled in dal nam je občutek, kako pomembno je biti in živeti to, kar govoriš in delaš.
Seminarja iz gledališke kritike takrat še ni vodil. Sama sem bolj brala in gledala filme, kot hodila v gledališče. Ampak ko sem prišla na Večer, me je moja urednica Melita Forstnerič Hajnšek hitro vrgla v vodo, se pravi v gledališke vode. Če ne bi poslušala predavanj profesorja Kralja, ne bi splavala. Ko sem letos dobila priznanje Vladimirja Kralja za gledališko kritiko, torej priznanje, ki se imenuje po očetu Lada Kralja, se mi je zdelo, da je vse lepo in prav. Ker je bil Lado Kralj neke vrste moj gledališki oče. Počivajte v miru, profesor.
