Melita Forstnerič Hajnšek
Ukvarjala se je s slikarstvom, grafiko, risbo, ilustracijo, scenografijo, kostumografijo in karikaturo. Bila je sijajna ilustratorka, ki je veliko slavnih obrazov, s katerimi se je družila, tudi narisala - Božidarja Jakca, Lili Novy, Heinricha Bölla, Josepha Beuysa. Zadnjih trideset let se je umaknila iz javnosti. Rodila se je v znameniti blejski hotelirski družini. Umetniško žilico je podedovala po materi, hčerki Irme Polak, slovite slovenske operne pevke v Zagrebu.
Veliko je potovala, prepotovala domala vso Evropo, bila daljši čas na Nizozemskem, v Parizu, Londonu, po Nemčiji (bila je štipendistka Deutscher Akademie Austauschdienst). Zadnja desetletja jo je pot vodila pogosto v Bolivijo, kjer živi njena hči Ejti Štih, tudi akademska slikarka. Na ljubljanski akademiji za uporabne umetnosti je bila med prvimi študenti po koncu druge svetovne vojne. Njeni profesorji so bili Božidar Jakac, France Mihelič, Maksim Sedej, Riko Debenjak, Slavko Pengov. Večino časa je delovala kot svobodnjakinja z izjemo dveh zaposlitev, ene na blejski šoli in druge kot višja strokovna sodelavka za scenografijo na Akademiji za igralsko umetnost.
Bila je članica Grupe 53, avantgardne likovne skupine sedmih umetnikov, ki so ustvarjali drugačna dela v primerjavi s tedanjim socrealizmom. Sestavljali so jo ob Meliti Vovk še Milan Berbuč, Mire Cetin, France Peršin, Marko Šuštaršič, Marjan Tršar in kipar Drago Tršar. Razstavljali so skupaj kot skupina, najprej v Jakopičevem paviljonu, potem pa še v drugih mestih po Jugoslaviji. Vsako leto je bil na njenem Bledu mednarodni kongres Pena, kjer je risala portrete slavnih penovcev, tudi Heinricha Bölla, Samuela Becketta in Arthurja Millerja. Nekaj let so te portrete objavljali v Delu.
Od 1953. je bila članica Društva slovenskih likovnih umetnikov (1974–76 predsednica), pa tudi Društva oblikovalcev Slovenije, od 1985. pa Haagse Kunstkring. Široka razgledanost, živo zanimanje za družbena dogajanja in vsebino medčloveških odnosov jo je z njej lastno človečnostjo, smislom za humor in blago ironijo ter kritičnostjo vodila pri likovnem in publicističnem delu.
Njeno temeljno izrazilo je bila risba - sprva čista, realistična, obrisna risba, ki jo je sčasoma s skiciozno potezo dopolnjevala z značilnimi karikiranimi detajli in tako dosegla specifično humorno naravnanost predvsem ilustratorskega dela. Iz barvne ekspresivnosti se je prek oblikovnih in barvnih pridobitev poparta sprostila v živo, na realnost nevezano barvitost. Zanjo značilna je tehnika kolaža (predvsem kombinacija risbe s fotografijo), ki ga je med prvimi pri nas uporabila tudi v ilustraciji. Sproščeno je uporabljala in kombinirala različna pisala, risala in barve. Težišče njenega dela pa je bila ilustracija. Tako pri delu za mlade in odrasle kot v osnutkih za sceno in kostume se je z bogato likovno ustvarjalno domišljijo in poglobljenim razumevanjem vživljala v literarne predloge. Ilustrirala je nad 80 knjig in prejela več Levstikovih nagrad za ilustracije; med drugim nepozabnega Jurija-Murija v Afriki Toneta Pavčka (1958), Španske romance (1961), Krilov, Petdeset basni (1964, Levstikova nagrada, nagrada Mlado pokoljenje Beograd), V. Albreht, Pustov god (1965, Levstikova nagrada), M. Mihelič, Puhek v Benetkah (1965, Levstikova nagrada), A. Lindgren, Erazem in potepuh (1971), A. Ingolič, Gimnazijka (1973), A. Škerl, Nevsakdanje potovanje (1973, tudi oprema), J. Snoj, Avtomoto mravlje (1975, tudi oprema), O. Župančič, Uganke (1975, tudi oprema), P. Kovač, Zverinice z Večne poti (1975) in Andrejev ni nikoli preveč (1977), B. Jurca, Ko zorijo jagode (1976) in Mladost na stopnicah idr. Z ilustracijami je sodelovala v Cicibanu, Kurirčku, Pionirju, Pionirskem listu, TT, Tovarišu, Delu, Dnevniku idr.
Od petdesetih let, ko je prvič prispevala osnutke za sceno, se je vse bolj posveča tudi scenografiji in kostumografiji. Sodelovala je pri več kot 50 gledaliških predstavah in za sceno prejela Borštnikovo nagrado, bila prvonagrajena na festivalu lutkovnih gledališč v Zagrebu, prejemnica zlate značke in diplome na 1. bienalu jugoslovanskega lutkarstva v Bugojnu.
Pisala je duhovite potopise, opremljene s prav tako risbo, članke o aktualnih in strokovnih vprašanjih, spominske zapise.
V enem redkih intervjujev leta 2015 je dejala: "Naloga umetnika in edini smisel umetnosti je, da sporoča, kako vidi svet, zato pa mora imeti popolno svobodo. Če ni svobode, potem je bolje, da umetnosti ni."
