Umetnost pogosto potrjuje moto, da so tisti ustvarjalci, ki jim je uspelo najbolj izpopolniti neki slog, estetiko ali izraz, pravzaprav celo življenje pilili en sam in isti predmet. Naj gre za eno pesem, eno pripoved, eno sliko ali en lik, je prav ta en objekt tisti, ki so ga nenehno dopolnjevali, izpopolnjevali in ponujali v novih in novih odtenkih. Z mnogo prezgodnjim odhodom Petra Musevskega smo v slovenskem filmu izgubili prav takšno umetnino.
Z belo vrečko na odrskih deskah
Če se je v filmski spomin vpisal predvsem kot neizmerna dobričina, je bila njegova prezenca na odrskih deskah bolj mnogoznačna. Takoj po diplomi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je bil od leta 1995 zaposlen v novogoriškem Primorskem dramskem gledališču, leta 2003 pa je postal član ansambla Prešernovega gledališča Kranj. Bil je lahko vse, Sofoklejev Ojdip, Shakespearov Norec, Strnišev Točaj, Strindbergov Jean.
V tej sezoni je igral v Ibsenovih Strahovih v vlogi mizarja Engstranda. Ibsen ga izpiše tako, da ne moremo jasno odgovoriti, do kam seže njegova pretkanost. Peter Musevski je negotovost še potencial, naredil je srhljivo potlačeno in priliznjeno figuro. Ampak tudi v tem nečastnem boju za preživetje je ostal eksemplaričen "mali človek" in tudi ta režiser mu je dal - kot citat - v roke belo plastično vrečko, v kateri je nosil, najbrž, svoj kruh in svoj alkohol.
S Petrom Musevskim smo izgubili še enega igralca, ki je bil vrhunski na platnu in na odru in je dokazal, da kakovost in popularnost lahko gresta z roko v roki. (pv)
