Trieštinska gospoda vse poje, perfin polže, tiste velike v lupinah, začne Bert Pribac pripoved o dogodku iz svojega otroštva v istrski vasici tik pred drugo svetovno vojno. V Bertovi družini je denarja malo in za zvezke ga zmanjka. Zato je deček vesel možnosti za zaslužek. Soseda ga namreč prosi, naj ji priskrbi polže, s katerimi se želi posladkati mestna gospoda. Bert s prijateljem Neštom vse popoldne stika po grmovju ob reki. Tri vedra polžev nabereta. A ko fant zjutraj priteče v klet, kamor jih je zvečer skrbno spravil, so vedra prazna, sled polžje sline pa se vleče navzgor preko kletnega zidu skozi okensko lino ven na vrt, kjer je še prejšnji dan poganjala mlada solata. Mama se je še dolgo smejala zaradi polžev in solate in tudi oče se je temu krohotal, zaključi Pribac. Nobene žalosti ali jeze nad izgubo plena, zaslužka, povrtnine, samo golo veselje nad tem, da polži grejo, kamor hočejo.
To ni ravno najpogostejši način literarnega prikaza živali v slovenski mladinski književnosti. Odlično predstavitev te tematike najdemo v knjigi Dragice Haramije Vloga živali v mladinski književnosti. Literarne podobe živali pogosto služijo alegorični razlagi družbenih odnosov oziroma odslikavajo odraslo videnje otrok. Spekter lastnosti, ki jih tako pripisujejo otrokom, je širok, a zdi se, da en košček manjka; iz večine upodobitev je izrezana neukročenost. Te, zlasti v obliki agresivne akcije prazgodovinskih živali, se sodobni otroci lahko izdatno naužijejo s pomočjo avdiovizualnih in interaktivnih medijev. V slovenski mladinski literaturi je dinozavre (in druge neukročene živali) izvrstno predstavila Lila Prap. Sicer pa so podobe živali, ki jih človek še ni ukrojil v skladu z lastnimi potrebami, v tovrstnem čtivu redke (v mojem spominu so najbolj izrazite literarne slike neukročenih živali, ki sta jih ustvarila Srečko Kosovel in Ivan Bizjak) oziroma skrite. Recimo - globoko pod zemljo. V prvi slovenski mladinski jamarski dogodivščini (Kjer veter spi Damijana Šinigoja) lahko podoživimo srh nepričakovanega srečanja z netopirji. Ali pa visoko gori v zraku, kamor za svojim prijateljem vrabcem Pritepenčkom poleti eden od junakov Skrivnosti lebdeče knjige Boruta Gombača. Morda najbolj izrazito pa se neukročena narava živali v sodobni slovenski mladinski literaturi izraža v zgodovinsko-pustolovskih serijah Igorja Karlovška in Sebastijana Preglja, ki ubesedujeta dogajanje v času preseljevanja narodov oziroma ob koncu kamene dobe. Tekmovanje za plen in beg pred zvermi sta vsakodnevna resničnost teh literarnih likov. Podreditev divje živali pomeni iniciacijo in oblikuje identiteto protagonistov. Ded Brina, junaka Zgodb s konca kamene dobe, dobi ime Volk po živali, ki jo je ukrotil. Brin mu želi biti podoben, tudi on naredi prve korake iz otroštva, ko (pre)drzno izzove medveda ter ga odvrne od plenjenja ovac. Kmalu zatem udomači sokola. (Srečanje z divjostjo, neukročenostjo, tudi zverinskostjo pomeni svojevrstno iniciacijo tudi v Skrivnem društvu KRVZ Simone Semenič, kjer se deček prestraši sence zmajevega repa, ter v Roksi najde dom Andreja E. Skubica, ko Tomaž ugotovi, da ima njegova pasja ljubljenka voljo, ki se ne podreja njegovi.) V Karlovškovem Ognjenem plemenu enajstletni Vuk ukroti dva volčiča. Krotitelj pogosto sam prevzame del divje živalske narave, meni Marina Werner: ko se Vuk znajde čisto sam sredi ledene zimske stepe, se z volčičema dokončno zbrati; skupaj lovijo, ponoči ga s kožuhoma obvarujeta podhladitve. Tako se Vuk vzpostavlja v kontekstu mitoloških likov, odraslih ob divjih živalih, kot so denimo Romul in Rem ter Asklepij.
Podreditev divjih živali v (mladinski) literaturi torej razpira mnoštvo pomenov, od soočanja z lastnimi nezavednimi, čustvenimi aspekti, preko iniciacije, socializacije, herojstva, mitologiziranja in tako naprej. Ponazarja tudi dominanto našega odnosa do živali, ki si jih skušamo ves čas podrejati, jih uporabljati. To razmerje se zlagoma, zelo počasi spreminja; v javni diskurz prodira stališče, da so živali čuteča in svobodna bitja, ki jim ne smemo odvzemati dostojanstva. Priznavamo jim spomin, čustva, tudi samozavedanje, zdi se nam, da se v določenih aspektih vedejo bolj etično od ljudi. Imajo živali morda tudi pedagoški potencial? Pred časom je razred mojega sina obiskal terapevtski pes. Vsi učenci so morali biti pridni in tihi kot miške, da nepričakovan premik ali glas ne bi vznemiril živali, kajti v tem primeru bi tačke zapustile razred. In kaj je počel pes? Opazoval nas je, sem izvedela. Literarne živali imajo v literarni šoli bistveno bolj subverzivno vlogo: rezijanska lisica/snažilka/učiteljica učencem proti plačilu v spričevala vpisuje petice, v Mucu Mehkošapku naval muc na zbornico spravi ob pamet rdečenosega ravnatelja in muce (tri) so tiste, ki Tonetu Pavčku pomagajo, da prve dni prvega razreda preživi prebujeno, z gozdno kopeljo namesto v razredu. Gre za satiro šole, ki časti racionalnost, pragmatičnost in kompetitivnost. Dejansko je za izražanje mnenj, čustev, razvijanje odnosov, tudi za pogovore o duševnem zdravju v natrpanih šolskih načrtih zelo malo prostora - ena redkih vrat jim odpira pouk književnosti. V (mladinski) literaturi so narava in živali pogosto predstavljeni kot vodniki, ki se otrokom in odraščajočim pomagajo soočati z iracionalnimi aspekti bivanja, pa tudi s predstavami transcendence. Take so med drugim Sanjska miška Jožeta Snoja, Lisica Zvitorepka Kristine Brenk, Bela mačica Daneta Zajca. Tak je tudi princip Negotovih pesmi Barbare Gregorič. Knjiga predstavi triindvajset živali oziroma mentalnih podob, ki bralce učijo sprejemanja in spoprijemanja z identitetnimi krizami, strahovi, melanholijo, tesnobo, razočaranji, destruktivnimi vzgibi, nerazumljivimi pričakovanji okolice, pa tudi s srečo, zaljubljenostjo in hvaležnostjo … Ilustracije Damijana Stepančiča pesmim - živalim izrišejo obličja, ki se skrivnostno zazrejo v bralce. Kaj nam sporočajo? Nas lahko res česa naučijo? Od kdaj pa je pišče vedelo več od kure, dete več od deda? Mladinska literatura vedno lovi ravnotežje med vživljanjem (v) in vzgajanjem še ne popolnoma opolnomočenih prebivalcev našega sveta. Zato nam morda lahko pokaže poti do novih razmerij z naravo.
