Petra Vidali
Nocoj je bil v Narodnem domu v Celju osrednji Veronikin večer s podelitvijo Veronikine nagrade, zlatnika poezije in male veronike. Bolj komoren kot prejšnja leta - za 50 ljudi -, a ne manj slovesen.
Strokovna žirija za Veronikino nagrado 2020 - dr. Igor Divjak, predsednik, Petra Kolmančič, pesnica in Veronikina nagrajenka, in Maja Šučur, novinarka in literarna kritičarka - je za nagrado nominirala pet pesniških zbirk: Borut Gombač: S konico konice jezika (Književno društvo Hiša poezije), Vesna Liponik: Roko razje (Škuc), Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana (Center za slovensko književnost), Lucija Stupica: Točke izginjanja (LUD Literatura) in Uroš Zupan: Sanjska knjiga (Cankarjeva založba).
Hkrati z Veronikino nagrado so podelili še zlatnik poezije za življenjsko delo Iztoku Geistru. Tretje literarno priznanje pa je šlo na podelitvi v roke lavreatu male veronike, zmagovalcu pesniškega natečaja za srednješolsko mladino Aljažu Primožiču.
Odsotnost kakršnekoli absolutne oporne točke in perspektive
Igor Divjak je tako utemeljil nagrado za Boruta Gombača: "Gombač se v zbirki S konico konice jezika pogumno loti raziskovanja jezika kot snovi, ki jo je treba razgraditi, pregnesti in preoblikovati, da se v njem lahko razprejo nove ustvarjalne možnosti in poti. Gombačev pesniški subjekt je obenem tvorec in opazovalec razgradnje pomenov, ko se besede trgajo "na zloge, črke, pračrke ...", da v njih zasijejo iskre novih podob. Vendar pa po razgradnji svet ni več tak, kot je bil prej - zaznamuje ga odsotnost kakršnekoli absolutne oporne točke in perspektive. V verzih "Ta drveča voda nima struge, z reko teče tudi breg" lahko zaslišimo odmev relativnostne pesnitve Gregorja Strniše; tudi Gombačev svet popotnika skozi vsakodnevne zgode in nezgode je svet fizikalnega relativizma, ko meja med subjektom in objektom, svobodno voljo in determiniranostjo ni več jasna. Tudi v Gombačevih pesmih lahko prepoznamo nakazano baladno strukturo, ko vsaka usojenost vodi v neizbežno smrt, vendar pa avtor tu dogajanje svojih pesmi zaustavi in raziskuje tanko mejo med življenjem in smrtjo, kot da bi ta zaustavljeni čas ponujal tudi prostor za raziskovalni navdih. Svinčena konica izstreljene krogle se že dotika kože, a žrtve še ni zadela. V tej razliki med biti in ne biti Gombač gradi pomenske labirinte, svoj splet norosti in bolečine, ki ga raziskuje subtilno, čutno in zavzeto - s konico konice jezika."
Literat in knjižničar
Borut Gombač je po poklicu in izobrazbi knjižničar. Med letoma 1990 in 1992 je bil samostojni kulturni delavec, od leta 1992 pa je zaposlen v Univerzitetni knjižnici v Mariboru. Je eden od pobudnikov in organizatorjev Slovenskih dnevov knjige v Mariboru (Ko te napiše knjiga). Prejel je Glazerjevo listino za literarno delo, za Velike oči male budilke je bil nominiran za večernico in desetnico.
Piše pesmi, kratke zgodbe, pravljice, besedila za songe, radijske in lutkovne igre. Pred S konico konice jezika so izšle tri pesniške zbirke, Razblinjene dlani, Sence in sinkope ter Prehod.
Tih in neviden odmik tik pred skrajno mejo
Strasten pesniški zagovor narave
Iztok Geister Plamen je prejel zlatnik poezije za prispevek k slovenski literaturi in za strasten, najžlahtnejši pesniški zagovor narave, so zapisali. V slovensko poezijo se je Iztok Geister Plamen zapisal kot ustanovni član avantgardistične umetniške skupine OHO. Skupina se je zavzemala za drugačno vlogo umetnosti, tudi poezije. V tej poeziji človek ni središče sveta. Za Iztoka Geisterja Plamna so bistvo pesmi novi odnosi, v katere v pesmi vstopajo besede. Tematsko je njegova poezija upesnjevanje sveta, kjer stvari živijo svoje bivanje in svoje življenje. Več desetletij pozneje je o tem času zapisal, da smisel ohojevske doktrine v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je kot plamen vzniknila izpod pepela humanističnih vrednot, seveda ni bil v malikovanju reči (stvari), temveč v razbremenitvi človeka okov lastne namišljene veličine. Opozarja na antropocentrizem, ki ga ni mogoče razbrati drugače kot prezir vsega, kar ni človek in kar tako ali drugače ne služi človeku.
In še: Vsako uzrtje pogleda stvari, rastline ali živali me ponovno navda s tolikšno odkritosrčnostjo, da vzkliknem, oho, saj to je vendar edino zveličavno … Naj na veke živi radost, spočeta skozi oko in uho, zakliče.
Kar je pesnik Iztok Geister že nakazoval v letih svoje avantgardistične poezije, svojo občutljivost za naravo, je ustvarjalno razvil v poznejših zbirkah. Še zlasti pa v poljudnostrokovnih esejih in knjigah o naravi in pticah, kajti prirodno stvarstvo ni človekova lastnina.
Iztok Geister je slovenski literarni javnosti predstavil tudi prvi knjižni prevod japonske poezije haiku.
