Kot "mirno in udobno zavetje" definira tuskulum Slovar slovenskega knjižnega jezika. Besedo, ki je bila izvorno konkretno ime, je za naslov pesniške zbirke uporabil Denis Škofič. Na celjskem Starem gradu je zanjo dobil letošnjo Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko. Po oceni komisije je Tuskulum drzno, a hkrati do potankosti premišljeno koncipiran pesniški svet, ki nas vedno znova pretresa.
Komisija v utemeljitvi nagrade zapisala, da se v pesniški zbirki Tuskulum (izšla je pri Cankarjevi založbi) razmejitev med družbenim in naravnim, med človeškim in živalskim, med posvetnim in profanim seseda sama vase, v točko, v kateri se svet razrašča iz jezika, v kateri je jezik tisto zavetje, h kateremu se znova in znova vračamo. "Toda Denis Škofič bralcu ne ponuja pomiritve - prej nasprotno, ponuja mu izgon iz znanega, izgon iz udobja, in iskanje zavetja le tam, ve pesnik, kjer je prostor za premišljanje in kjer se skriva spoznanje," je še zapisala komisija.
Zavetje je tam, kjer je prostor za premišljanje
Denis Škofič, rojen leta 1985, je pesnik, pisatelj in literarni kritik. Izdal je tri pesniške zbirke: Sprehajalec ptic (nominacija za Jenkovo nagrado in kritiško sito), Seganje (nominacija za Jenkovo nagrado) in Tuskulum, za katero je letos prejel Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo prejšnjega leta. Njegove pesmi so prevedene v angleščino, madžarščino, hrvaščino, makedonščino, češčino, nemščino, slovaščino in grščino.
Za Veronikino nagrado so bili nominirani še Maja Miloševič Čustić z zbirko Vidno polje, Jure Jakob z zbirko Drobne opazke, Tonja Jelen z zbirko Od točke nič in Barbara Korun z zbirko Vnazaj.
Zbirke je v ožji izbor za nagrado, ki jo podeljuje Mestna občina Celje, uvrstila tričlanska komisija, v kateri so bile Veronikina nagrajenka, prevajalka Kristina Kočan (predsednica), literarna zgodovinarka in teoretičarka Alojzija Zupan Sosič ter pisateljica, prevajalka in publicistka Pia Prezelj.
Na Veronikinem večeru so podelili tudi zlatnik poezije za pesniški opus in ustvarjalno žlahtnjenje slovenskega jezika, ki ga je letos prejel Boris A. Novak. Nagrado mala Veronika za najboljšo dijaško pesem je prejel Timotej Kristijan Kovač za pesem Ko sem potrkal.
Cankarjeva nagrada za Tuskulum
Maja je Denis Škofič za Tuskulum prejel tudi Cankarjevo nagrado, peto po vrsti in prvo za pesniško zbirko. Nagrada se podeljuje za presežke v katerikoli zvrsti, ki jo je prakticiral tudi Ivan Cankar. Komisija je v utemeljitvi zapisala: "V svoji tretji pesniški zbirki Tuskulum Denis Škofič nadaljuje samosvoje pesniško potovanje, ki ni povezano z nobeno izmed osrednjih slovenskih pesniških šol. Tuskulum, ki pomeni zavetišče, je predvsem njegov lastni jezik, ki se razpira v različne govorne registre, spaja se z govorico ljudi, ki jih je srečal in jih srečuje na svoji življenjski poti, predvsem pa se v povezavi z naravo rodnega Prekmurja razpira mitološkim svetovom, legendam in bajkam. Te Škofič razgrajuje in predeluje v nove mite in nove metaforične možnosti. Čutiti je, da je kot izkušen ribič natančen opazovalec narave. Različne plasti vodnih tokov, valovanje drevesnih krošenj ter pestro življenje živali pod vodo in na nabrežju se prelivajo v razgiban ritem njegovih verzov. A ta poezija ni eskapistična. V njenem središču je sodobni človek v postindustrijskem svetu, ki se ves čas spreminja. Domači miti se navezujejo tudi na številne sodobne literarne reference, tako domače kot tuje, in zavetišče ni nekaj, kar bi bilo dano samo po sebi, ampak si ga je treba s pesniškim delovanjem in trudom za boljše sobivanje vedno znova izboriti. Tisto, kar je avtorju v pomoč in kar ga vodi, je velika ljubezen do slovenskega jezika, ki jo začutimo v vsaki pesmi zbirke."
Tuskulum tudi med izbranimi zbirkami Prangerja
Tuskulum je med svoje tri izbrane zbirke uvrstila kritičarka Jelka Kernev Štrajn. O zbirki je med drugim zapisala: "Enega izmed možnih vstopov v tretjo Škofičevo pesniško knjigo omogoča prav naslovni Tuskulum, oznaka za nekdanje mesto v gorovju Alban, kamor so se v času Rimskega cesarstva umikali patriciji, kadar se jim je zahotelo nemotenega razmišljanja v blagodejnem miru. Od tod tudi figurativni pomen Tuskuluma kot idealnega kraja za premišljevanje, obujanje spominov in pisanje.
Z današnje perspektive je Tuskulum dragocena ruševina, nekakšen ne-kraj, mrtvo mesto, ki se je iz dejanskega, oprijemljivega mesta v stoletjih transformiralo v obče mesto. Je torej navzoče kot zgolj nekaj nebivajočega, a kljub temu za poezijo nič manj zavezujočega."
