Jan R. Bilodjerič
Mariborski filmar Jan R. Bilodjerič se je pogumno lotil zahtevnega žanrskega literarnega dela, znanstvenofantastične trilogije Animus. Prvi del trilogije V svetu senc je izšel letos, druga dva sta že tudi "v delu". Avtor je dogajanje postavil na planet Aljatera, kjer se znajde četverica zgodnjih najstnikov.
Najprej vas moram vprašati o genezi te nenavadne knjige. Zakaj trilogija?
"Ideja za zgodbo se mi je porodila že pred leti, vendar je moralo odteči kar nekaj časa, preden je vzkalila in začela rasti. Že od malega se navdušujem nad znanstveno fantastiko, zdaj ko sem nekoliko starejši, pa vidim, kako pomembne ideje, kritike in razmišljanja se skrivajo v literaturi tega kritiško velikokrat spregledanega žanra, zato je bila izbira fantazijskega sveta nekako samoumevna. Na začetku sem postavil osnovna pravila vesolja v Animusu in pomembne mejnike, ki jih moram doseči (vključno s koncem), nato pa sem okoli teh predpostavk strukturiral zgodbo, ki je potem nastajala sproti. Kljub temu da je svet izmišljen, sem v temelj vsake nenavadne lastnosti ali dogodka postavil nekaj otipljivega, resničnega iz našega vesolja. Že po nekaj poglavjih sem ugotovil, da ena knjiga ne bo zadoščala za tako obsežno zgodbo, in tako sem se odločil za trilogijo."
Žanr Animusa ni čista znanstvena fantastika, fantazijski roman že, a nenehno se prepletata realni in fiktivni svet. Preklapljate nenehno med svetovi, med zemeljskim tukaj in zdaj ter planetom Aljatero. Štirje otroci so glavni protagonisti, ki jih je izbrala Nevidna roka, da bi našla manjkajočo polovico duše. Povezava je energijski tunel. Pa da ne odkrijeva preveč, kako ste se lotili obeh svetov?
"Na Zemlji se dogaja zelo majhen del zgodbe, saj trinajstletnega Gala, ki je glavni junak (in prvoosebni pripovedovalec), skupaj s tremi prijatelji - Mojca, Miha in Vasja - neznana energija potegne na drug planet, imenovan Aljatera. Tam otroci spoznajo, da so del kozmičnega spopada med dobrim in zlom, tako kot se za tovrstno literaturo spodobi, vendar je najpomembnejše vodilo celotne trilogije, da nič ni tako, kot je videti. To se jasno pokaže že v prvem delu, saj se stvari ne iztečejo po pričakovanjih. Resnično sliko pa bo bralec dobil šele po prebranem zadnjem delu, ki je že napisan, a bo izšel čez dve leti."
Ste si z mladim naslovnikom otežili "delo"?
"To, da so protagonisti otroci, mi je delo prej olajšalo, kot otežilo. Veliko lažje je namreč bralca prepričati, da se nenavadne fantastične stvari dogajajo otroku kot odraslemu. Težje pa je knjigo tržiti, saj se začne precej otroško in čeprav stvari hitro postanejo precej bolj kompleksne in se za osnovno zgodbo, ki je namenjena mlajšim bralcem, ves čas skriva še ena, v kateri se poglobljeno, a zelo subtilno spopadam z razmišljanji o človeku, naši družbi in celo ontoloških vprašanjih. To se pozna tudi v odzivih, saj do sedaj še nisem naletel na bralca, tako mlajšega kot starejšega, ki ne bi nestrpno pričakoval drugega dela. Čeprav je knjiga namenjena starejšim od dvanajst let, je najmlajši bralec, za katerega vem in je bil nad Animusom navdušen, star šele devet."
Toliko protagonistov, bolj ali manj pravljičnih bitij zahteva zapleteno strukturo v narativnem postopku. Kako ste jo obvladali?
"Veliko raziskovanja, zapiskov, skic, zemljevidov in miselnih vzorcev je bilo potrebnih, da je zgodba ostala pod nadzorom. Ko so liki resnično zaživeli, so njihove odločitve postajale vse bolj avtonomne in velikokrat so ubrali drugačno pot od načrtovane, zato sem moral paziti, da jih obdržim usmerjene proti zastavljenemu cilju. Ves čas sem pred seboj imel občutek, ki naj bi ga bralec imel, ko zapre zadnjo knjigo, in zgodbo sem peljal v to smer - po koncu pisanja sem zelo zadovoljen, saj sem prepričan, da mi je to tudi zelo dobro uspelo."
Vas ni hromila množica ZF-serij za mlade bralce iz bogatega angloameriškega bazena? Najbrž vam je ukvarjanje s filmom predtem zelo pomagalo.
"S filmskim ustvarjanjem sem se ogromno naučil o podajanju zgodb; spoznal sem, kaj je pomembno, kaj deluje in kaj ne, kaj spremeniti, da bo kasneje v zgodbi občutenje gledalca/bralca drugačno, in kako sploh strukturirati pripoved. Večine knjig iz poplave serij v zadnjih letih nisem prebral, tako da niso vplivale name. So pa moji vzorniki iz fantastičnega žanra Tolkien, Herbert, Caroll, Lewis in ne nazadnje tudi Rowlingova. Pronicljiv bralec bo v Animusu zagotovo našel tudi kakšen poklon nekaterim delom omenjenih avtorjev."
Boj med dobrim in zlom in večna zmaga dobrega sta v središču vašega dela. In globoka etičnost, glavni junak Gal izgubi starše v prometni nesreči in v drugi dimenziji se zadeve šele razjasnijo ...
"Kot sem že omenil, v Animusu nič ni tako, kot je videti; kaj točno pa se skriva za vsem, se razkrije šele ob koncu trilogije."
Tone Partljič vas v spremni besedi h knjigi laskavo imenuje za "pionirja" mladinskega fantazijskega žanra pri nas. Kako je s tem "pionirstvom" po vaše? Kako pa je tekmovati z računalniškimi igricami in blockbusterji? Kako ste se spoprijemali s tem?
"Tonetu Partljiču sem seveda hvaležen za te besede, vendar jih le težko komentiram, mislim pa, da nas trenutno kar nekaj avtorjev orje ledino tega po svetu tako razširjenega (in priljubljenega) žanra. Tekmovati z računalniškimi igricami in filmi je v današnjem vse hitrejšem času seveda težko. Mislim, da so mi tudi tukaj pomagali moje filmske izkušnje in zelo vizualno dojemanje sveta. Zgodba je napisana v hitrem tempu, svet in dogajanje sta zelo bogata, prihaja do preobratov, vse skupaj pa začinijo spektakularne bitke. Za piko na i so tukaj celostranske barvne ilustracije (avtorice Ane Vičič), ki knjigo naredijo še bolj 'filmsko'."
Šli ste tudi v zanimiv piar knjige, ki je izšla v samozaložbi. Nagovarjal nas je vaš prvoosebni pripovedovalec iz romana Gal.
"Mislil sem, da so moji starši umrli v prometni nesreči, kar je seveda več kot grozljivo, ampak resnica je še veliko bolj temačna in zapletena. Skrivnostni tuneli energije po vesolju, fantastična in starodavna bitja, čarobni kristali, nenavadni planeti, prijatelji in sovražniki, dobro in zlo - to je zdaj moje življenje. Pozabi na oči, samo skozi srce vodi pot do resnice, mi je rekel temačni tujec."
Malo spominja na Malega princa ali na kak new age tekst, kar lahko tudi malce odvrača koga?
"Knjiga je izšla pri založbi Aljatera, katere direktorica je moja žena, saj sem tako lahko obdržal nadzor nad vsebino in podobo knjige. Pri ustvarjanju končne podobe Animusa sem se povezal z različnimi kreativci, s katerimi sem sodeloval že pri prejšnjih projektih in so res mojstri svojega poklica, zato je knjiga na enaki ali pa celo višji ravni kot tiste, ki nastajajo pod okriljem velikih založb.
V Animusu ni nobenega moraliziranja, dolgoveznih razlag ali vsiljivih rekov, vse, kar sem hotel povedati, je zelo previdno in prikrito zapleteno v zgodbo, zato je daleč od newagevskih tekstov, v katerih avtorji pametujejo na prvo žogo. Besedilo Animusa je očiščeno vsega balasta in v njem je opisano samo tisto, kar je zares pomembno za zgodbo. Knjiga je takšna, kot jih sam rad berem: razburljiva zgodba, ki velikokrat meji na sanje in v bralcu zbuja občutek, da je med branjem prestavljen v drug svet; hkrati pa mu prinaša sveže misli in ideje ali pa ga le spomni na nekaj, kar je že vedel, a je to sčasoma pozabil. Tudi sam večkrat, ko sem soočen z lastnim strahom, v glavi kot mantro ponavljam stavek iz knjige, ki ga bojevnica Latra pove Galu: 'Pogum ni odsotnost strahu, ampak volja, s katero strah premagamo.' In preizkušeno pomaga."
<p>Osebna izkaznica</p>
Jan Bilodjerič (1977) v literaturo prihaja iz sveta filma in televizije, v katerem deluje kot režiser, scenarist in producent. Najbolj je poznan po celovečernem igranem filmu Slepilo in po dokumentarno-igranem filmu Maribor vijol'čni. Spisal je številne scenarije za kratke filme, prireditve in proslave, ki jih je vse tudi režiral (med drugim državno proslavo ob dnevu reformacije leta 2019). Drugi in tretji del trilogije Animus izideta leta 2022 in 2023.