Na Festivalu dokumentarnega filma je bil v tekmovalnem programu film Nasmeh Helen Keller. Lani ga je pod originalnim naslovom Her Socialist Smile (Njen socialistični nasmeh) zrežiral John Gianvito, ameriški neodvisni filmar, ki je debitiral že leta 1978.
O Helen Keller sem vedela zelo malo. Splošno vedenje, da jo je kot slepega in gluhega otroka predana učiteljica Anne Sullivan naučila komunicirati s svetom, brati in pisati (saj se spomnimo, njeno roko je potisnila pod tekočo vodo in ji v dlan črkovala w-a-t-e-r), in da je Keller svojo izkušnjo popisala v knjigah, sem komaj kaj razširila. Vsake toliko je prišel kak impulz, da bi morala ta čudež raziskati. Najmočnejši leta 2009, ko sem prebrala nekrolog, ki ga je ob smrti koreografa Mercea Cunninghama za Večer napisal teoretik in zgodovinar sodobnega plesa Rok Vevar.
Tako je zapisal: "Nekega dne v 40. letih preteklega stoletja so se na plesnem klasu Marthe Graham pojavile tri gospe. Ena od njih je bila slepa in gluha pisateljica Hellen Keller (1880-1968), ki se je govorice naučila z dotikanjem govornih organov (ust, nosu, vratu) svoje učiteljice in ki je s svetom komunicirala s taktilnim znakovnim sistemom rok. Kellerjeva je izrazila željo, da se dotakne plesalca - da se dotakne plesa. Grahamova je izbrala Mercea Cunninghama za demonstratorja in Kellerjeva se ga je dotikala med njegovimi rahlimi odskoki od tal. 'Še danes lahko začutim njene prste na mojem telesu,' je nekje izjavil Cunningham. Potem je Kellerjeva Cunninghamov ples pokomentirala s prelomnim stavkom, za katerega bi lahko trdili, da zgodovino sodobnega plesa razkolje na dvoje: 'Tako lahkotno kot um.' Kellerjeva, za katero so bili jezik, govorica in sporazumevanje s svetom pogojeni v neposrednem dotikanju gibalnih in vibracijskih premen telesa, je zartikulirala ključno povezavo, ki jo je leta kasneje francoski filozof Alain Badiou malce drugače izpeljal v svojem eseju Ples kot metafora misli."
Ampak sem očitno spet odložila. Vmes sem jo nekajkrat poguglala in tako sem že vedela, da je bila prva gluhoslepa oseba, ki je diplomirala (potem pa je dobila kup doktoratov, med drugim je bila prva ženska, ki ji je Harvard podelil častni doktorat), in da so se z njo družili in se pri njej navdihovali pomembni in navdihujoči ljudje, od Marka Twaina, Eleanor Roosevelt do omenjene Marte Graham. Tudi to, da je bila socialistka in pacifistka, sem prebrala, ampak večje pozornosti do dokumentarca temu nisem posvetila.
Nasmeh Helen Keller je narejen premišljeno in z občutkom. Ker govori o človeku, ki ni videl in slišal, film včasih "izklopi" zvok in/ali svetlobo, da nas opomni. In da nam slišati njen glas. To je poseben fenomen, a se z njim pravzaprav hitro nehamo ukvarjati, ker nas še bolj kot to, kako je kaj povedala, fascinira, kaj je povedala. Ko je odgovarjala na novinarska vprašanja, je bila duhovita bolj kot Mark Twain, njena predavanja in njeni zapisi pa so preprosto čista in prodorna misel. Ja, ona je lahko govorila o lahkotnosti uma. Ples je res lahko lahkoten kot um, a šele ob popolni natreniranosti telesa, ob nenehnem delu in uporabi. In tudi možgani so samo mišica, ki potrebuje vajo. Dokumentarec ne pretirava z metaforičnimi rabami slepote in gluhote, odmerja jih ravno toliko, da opomni, da je Keller z vso legitimnostjo govorila o slepem in gluhem umu večine človeštva, o tem, da vidimo in slišimo, mislimo pa ne. "Želela bi si svetlobo v vsakem očesu in vsakem umu," je rekla.
Bistveno pa je, da je luč svojega uma in svoj "glas" uporabila za razsvetljevanje položaja vseh tistih, ki nimajo glasu in jih svetloba družbenih privilegijev ne doseže. Bila je članica Socialistične stranke Amerike in Industrijskih delavcev sveta in vsak svoj privilegij (navsezadnje tudi to, da je vedela, da je kot slavno invalidno osebo ne bodo preganjali) je izkoristila, da se je borila za pravice manj srečnih od sebe.
Marksizem nas res uči, da se razredni boj manifestira (oziroma skriva) na vseh nivojih in da ga je treba biti na vseh frontah. Da so vse rasne, spolne, hendikepirane … manjšine v enakem položaju kot mezdni delavci. Ampak ko to reče slepa in gluha ženska, ki ni bila samo glasnica slepih, gluhih in žensk (borila se je za volilno pravico žensk in za pravico do nadzora nad rojstvi), temveč temnopoltih in drugih nebelcev (tudi uporaba metafore "barvne slepote" v tem primeru ni neumestna) in proletarcev vsega sveta (že v prvi svetovni vojni jih je pozivala, naj se ne bojujejo med sabo, ampak naj se skupaj bijejo proti kapitalistom), sprevidiš. Ko Keller reče, poskrbite za javno zdravstvo in šolstvo in dostojno plačilo za delo, da bodo matere rojevale zdrave in da bodo otroci rasli zdravi in da ne bodo ostali neumni, veš, kaj pomeni razločiti vzroke od posledic. Meščanska dobrodelnost do slepih je dodaten pesek v oči in potuha za sistem, ki jih je izločil in osiromašil.
Ni težko biti fasciniran nad Helen Keller. Težko si je predstavljati, da se te oseba, ki je iz popolnega niča naredila vse, ne bi dotaknila. Ampak šele ob Nasmehu Helen Keller sem dojela, da je "vse" res vse samo takrat, kadar služi vsem. In da je Helen Keller naredila vse, ker je ostala zvesta niču, ker ga je ozavestila in razumela.
Je mogoče primerjati Helen Keller z Greto Thunberg? Hendikep jima je dal nadčloveško moč, s katero sta želeli pomagati človeštvu
Režiser filma John Gianvito je ob tem rekel: "Helenini vnema in odločnost vse od mladih dni, vztrajen optimizem in dar za pisanje so prispevali k njenemu ugledu in sposobnosti za navdihovanje in vodenje ljudi. V teh lastnostih bi morda lahko našli podobnosti z nekom, kot je Greta Thunberg, ki je že v rosni mladosti številne ozavestila o vprašanju globalne podnebne krize in lastne diagnoze Aspergerjevega sindroma ni opisala kot motnjo, temveč svojo 'nadčloveško moč'."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
