Zakaj potrebujemo feministični filmski festival?

Naslednji četrtek, 4. marca, se bo začel prvi slovenski feministični filmski festival, FeFi. Prva edicija dogajanja, ki ga organizira Društvo za razvoj filmske kulture Maribor, bo seveda spletna, in brezplačna.

Filmi bodo predvajani v treh sekcijah, Frišno, Retro in ZDAJ! od 4. do 10. marca na spletni strani festivala fefi.si. Med 6. in 8. marcem pa bodo prav tako na spletu debate in pogovori z avtoricami in programsko ekipo.

"FeFi je prvi slovenski feministični filmski festival, ki postavlja ženske zgodbe in ustvarjalke v prvi plan. Poimenovan je po Genovefi ali plemenski ženski, zavetnici voskaric/jev, pastiric/jev, klobučaric/jev in vrtnaric/jev, ki med drugim ščiti zdravje oči. FeFi gleda in vidi. Njeno vsevidno oko izpostavlja nevidne, zatirane, na obrobje potisnjene, a žilave ženske zgodbe, ki krojijo in prekrojujejo tok zgodovine."

Festival zanimajo prihodnost, sedanjost in preteklost filmskega delovanja žensk, "ki si postavljajo lastna pravila in sledijo svoji poti". Sekcija Frišno izpostavlja radikalne newcomerke, ki obračunavajo s patriarhalno polpreteklo zgodovino, sekcija ZDAJ! je v hic et nunc stanju filmskega ženskega ustvarjanja, sekcija Retro pa osvetljuje pretekla dela – nevidna in nevidena. FeFi daje prednost ženskemu pogledu in kliče k solidarnosti: "Nič več Oko za Oko. Pač pa eno Oko z drugim Očesom, ki zre v isto smer."

Razlog za festival je jasen: "Zato ker je v obdobju med letoma 1995 in 2017 v Sloveniji le vsak dvanajsti z javnimi sredstvi podprti celovečerni film režirala ženska in le vsak šesti kratki film, kot navaja raziskava Nike Gričar za Slovenski filmski center. Zato ker je na filmske akademije in šole vpisanih skoraj enako število študentk kot študentov, bistveno manj diplomiranih režiserk pa še vedno dobi priložnost za delo v filmski industriji, kot kaže raziskava evropske mreže avdiovizualnih ustvarjalk EWA. Zato ker se je na petih največjih filmskih festivalih v zadnjih treh letih za glavne nagrade potegovalo le 25 odstotkov filmov režiserk in le osem odstotkov filmov režiserk, ki niso bele polti, kot kaže študija USC Anneberg in fundacije Time's Up pod vodstvom dr. Stacy L. Smith.

Ameriški kritik John Berger je pred skoraj pol stoletja zapisal eno od nevidnih dejstev do takrat: moški gledajo, ženske so gledane. A petdeset let zgodovine spremeni njen tok. Ženske gledajo, so gledane, a niso več absolutno objektivizirane. Zato je zdaj pravi čas tudi za prvi slovenski feministični filmski festival," pojasnjuje programska ekipa, ki jo sestavljajo: komunikologinja in gledališka pedagoginja Jana Burger, nekdanja predavateljica sociologije spolov na Humboldtovi univerzi v Berlinu dr. Nataša Pivec in filmski kritik Žiga Brdnik.

Do Ite Rine z digitaliziranim Erotikonom

Pogleda FeFi v preteklost in prihodnost bosta letos usmerjena v eno izmed filmskih prestolnic sveta, Berlin. "Tam se je pred več kot 90 leti tudi Slovenija najbolj močno doslej približala filmskemu panteonu, ko je takrat še mlado dekle Ida Kravanja iz Divače pobegnila na avdicijo v nemško prestolnico." Pod umetniškim imenom Ita Rina se je hitro povzpela med najbolj priljubljene igralke tistega časa, predvsem film češkega režiserja Gustava Machatýja Erotikon pa jo je leta 1929 izstrelil med evropske filmske zvezde. Poleg številnih pisem oboževalcev so kmalu začele prihajati tudi ponudbe iz Hollywooda, ki pa jih je Ita Rina vztrajno zavračala, dokler ni tako nenadno, kot je začela, svoje kariere tudi končala po poroki in preselitvi v Beograd. Na festivalu bodo v sodelovanju s češkim Narodnim filmskim arhivom slovenskemu občinstvu prvič zavrteli digitalizirano različico Erotikona.

Berlinski filmski obračun s patriarhatom

FeFi je poiskal pomoč pri feminističnem in queerovskem filmskem kolektivu Grrl Hause Cinema, ki združuje filmarke iz vsega sveta: od Berlina in Varšave do New Yorka, Šanghaja in Jeruzalema. To so tudi mesta, iz katerih prihajajo ali v njih ustvarjajo štiri filmarke, ki jih bo festival predstavil letos. Američanka Janaye Brown, ki ustvarja v Šanghaju, v kratkem filmu Na pridušeno osvetljeni potki (On a Dimly lit Path) v svojem brezkompromisnem slogu predstavlja par v času negotovosti. Poljakinja Anna Kasińska s svojim prvencem Sinhronizacija (Synchronization) popelje v prihodnost, ko moški spol izumira, štiri ženske pa ob edinem darovalcu, ki povrhu doživi še nesrečo, želijo postati matere. Izraelka Daphna Mero tragično zgodbo delavke v pralnici približa v vrhunsko koreografiranem plesnem filmu Oprano (Washed). Nemka Charlot van Heeswijk pa bo prvovrsten mednarodni feministični filmski program zaokrožila z observacijskim dokumentarcem Prost_or (Frei_raum) o vsakdanjih dejanjih moške nadvlade na javnem prevozu.

Opogumljajoče zgodbe modernih žensk

Po pogledu nazaj in naprej bo FeFi oko usmerila v nas, tukaj in zdaj. V okviru programa kratkih filmov so izbrali igrani film, dokumentarec in animacijo, "vsi pa pripovedujejo boleče in hkrati opogumljajoče zgodbe modernih žensk". V filmu Draga Jožica, ki so ga režiserke Anne-Pauline Serres, Marta Fernández Risco in Estel Teodoro posnele na Mednarodni delavnici dokumentarnega filma DoKKu 2019 v Krškem, protagonistka po petdesetih letih zakona spozna, da svoboda ni le privilegij, ampak tudi njena pravica. Na sporedu bo tudi "miniaturna refleksija o ženstvenosti v času spolne enakopravnosti Lovka režiserke Urške Djukić z Natašo Barbaro Gračner in Ano Pavlin. Na ogled bo še stop animacija K prašnemu morju (À la mer poussiere) režiserke Héloïse Ferlay, v kateri se brat in sestra borita za materino pozornost.