Petra Vidali
Roman Zlata leta gospodične Jean Brodie je, kot izvemo v primerni bio- in bibliografsko informativni spremni besedi prevajalke Tadeje Spruk, v nekoliko skrajšani obliki prvič izšel leta 1961 v reviji The New Yorker. Njen legendarni urednik William Shawn je bil nad tekstom tako fasciniran, da mu je posvetil posebno številko, škotski avtorici pa priskrbel pisarno - rezidenco v New Yorku. Muriel Spark je imela sploh kar nekaj slavnih fenov, Grahama Greena in T. S. Eliota na primer, vseeno pa nekatere kritiške persone ob Zlatih letih gospodične Brodie niso bile tako navdušene.
David Lodge na primer (najbolj ga poznamo kot literarnega teoretika, so pa v slovenščini tudi trije njegovi romani) je ob izidu napisal, da se mu zdi roman sicer zanimiv, ni pa se ga posebno dotaknil ali ga kakorkoli razveselil. No, čez desetletje se je opravičeval in posvetil romanu cela poglavja. Približno tako je bilo tudi s Frankom Kermodom in še kom. Roman danes velja ne samo za najboljše delo Muriel Spark, ki smo jo v slovenščini doslej spoznali samo z romanom Memento mori (prevedla Majda Stanovnik, Založba Obzorja, 1973), ampak za enega najpomembnejših škotskih romanov 20. stoletja in sploh najpomembnejših romanov v angleškem jeziku.
Naslovna gospodična Brodie je učiteljica v meščanski dekliški šoli v Edinburgu, osrednji dogajalni čas so trideseta leta prejšnjega stoletja. Načeloma bi to lahko bil tako imenovan šolski roman oziroma celo primerek specifične podvrste z učiteljem/učiteljico vzornico, vendar je daleč od pozitivno naravnanih humanistično-moralnih eksemplov. Gospodična Brodie z gojenjem svojih deklet zavestno krši ustaljena šolska pravila, kar spada k žanru, vendar pa "nauk", s katerim punce vztrajno preparira, presega meje tega žanra. Liki vzornikov učiteljev naj bi otroke vodili k resnici, dobroti in lepoti, ampak to, kar si pod temi kategorijami predstavlja gospodična Brodie, po navadi ne sodi med višje ideale oziroma sega tja samo z nekaterimi elementi. S čim oplaja oziroma zastruplja punce, da bodo lahko postale "crème de la crème"? S pripovedmi o svojih ljubezenskih peripetijah, z napotitvami na italijansko renesančno slikarstvo in na še nekaj italijanskega, namreč na črnosrajčnike, malo pozneje pa jih začne navduševati še nad nemškimi v rjavo oblečenimi strumnimi vojaki. Čeprav se zdi, da je njena logika ne-logika, da je čisti primerek non sequitur, čista ne(do)slednost torej, ji dekleta še kako sledijo, še najbolj pri ljubezenskih zadevah. Nadomestno tako rekoč začnejo konzumirati njeno neuresničeno ljubezen, učitelja likovnega pouka, ki portretira vse ženske okoli sebe, vsaka pa je na koncu videti kot gospodična Brodie. Učitelj ne zna povedati, zakaj ga tako obseda, in tega seveda ne znajo povedati niti punce, morda pa bi lahko rekli, da je razlog za to, da jo punce (oziroma ena med njimi) izdajo, prav ljubosumje oziroma nemožnost, da bi stopile na njeno mesto.
Zdi se, da je spraševanje literarnih kritikov odmev spraševanja zaljubljenih deklet in moških. Kaj je takšnega na tej ženski, kaj je takšnega na tem romanu? Seveda govori o pomembnih rečeh, o vzgoji, idealih, vzorništvu, odraščanju; o čudnih tridesetih letih, čudnem zadrtem okolju, čudnih razmerjih med frivolnostjo in svobodomiselnostjo, umetnostjo in politiko, prevzetnostjo in razsodnostjo. In seveda je skrivnost v načinu, formi, slogu. Zgodbo nam razkriva ena od punc, retrospektivno, in to zelo nestandardno razgibano. Časi, nivoji, akterji se prepletajo, vendar zadeva zato ne postane hermetična. K nekakšni skorajda lahkotnosti pripomorejo oster humor in parodičnost, delno pa tudi reševanje intrige - tudi ko že vemo, kdo jo je izdal ravnateljici, čakamo, da bi razumeli, zakaj. Ampak Zlata leta gospodične Jean Brodie niso kriminalka oziroma so to še manj kot Memento mori, ki je kriminalka toliko, kot je to recimo roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih Olge Tokarczuk.
Tudi če se roman komu ne bi zdel mojstrovina, zahteva mojstrsko prevajanje
A tudi če bi se bralec, bralka utegnila spraševati, ali se jima zdi ta sicer brez dvoma umetelno strukturirani in detajlno izpisani roman res mojstrovina ali pa samo "zanimiv", je presežnike vsekakor treba uporabiti za prevod dela. Ostrina misli se brati z neverjetno dolgimi povedmi, v katerih se mešajo časi in subjekti in objekti. Če se ustaviš, se ustaviš zato, ker si zaznal, kako dobro je prevedeno, in ne, ker bi se zataknilo.
Fino, da so v Modernih klasikih zapolnili še to vrzel, in fino, da je roman tako zaživel v slovenščini.
Z užitkom pripravljeno
"V resnici se je Sandy čutila prikrajšano za kalvinizem ali pa vsaj za jasno razumevanje pojma. Pogrešala je to pripadnost po rojstvu; nekaj določnega, kar bi lahko zavrgla. Kolikor je ostal nepriznan, toliko je preveval vse okrog nje. Od vseh ljudi, ki jih je poznala, so bile na neki način najbolj stvarne in kremenite gospodična Gaunt in sestri Kerr, ki niso prav nič tiholazile okrog svojega prepričanja, da je Bog za skoraj vse ljudi na tem svetu, še preden so se rodili, pripravil prav grdo presenečenje po smrti. Ko je pozneje brala Calvina, je ugotovila, da se ljudje - čeprav so imeli kdaj pa kdaj napačne predstave o kalvinizmu - v tem primeru niso motili; da je bilo takšno umevanje pravzaprav milo, kajti po njegovem je Bog z užitkom določenim ljudem vcepil napačno videnje in odrešitve, da bi bilo zanje presenečenje po smrti še toliko hujše."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
