Preteklo leto je minilo četrt stoletja od prve slikarske razstave v novi mariborski privatni Galeriji Žula. Peter Žula, gradbenik, galerist in zbiralec likovne umetnosti, je leta 1995 odprl Galerijo Žula 1, nato pa še tri galerije, in sicer Galerijo Žula 2, ki je postala priljubljeno zbirališče umetnikov in ljubiteljev umetnosti na Židovskem trgu, v Ljubljani in na Ptuju. Danes deluje le še Galerija Žula na Studencih. Specifika galeristovega delovanja je vse od začetka preplet prodajne dejavnosti z užitkom posedovanja umetniškega dela, osebnim stikom z njegovim avtorjem in prezentacijo posameznih opusov. Tako se je v Žulovih galerijah v 25 letih zvrstilo več kot 60 razstav, pospremljenih s 40 katalogi in dvema monografijama.
V galerijskih depojih pa se je nabralo impozantno število umetniških del - več kot 700. Ko je bil njihov izbor konec leta 2002 razstavljen v Umetnostni galeriji Maribor, smo spoznali, da bi skoraj vsako izmed razstavljenih del sodilo v galerijsko zbirko.
Kljub kulturnim dejavnostim nenaklonjenim časom se je Peter Žula odločil, da počasti jubilej svojega sobivanja z umetnostjo in umetniki. Ni bilo dvoma, da bo jubilej svoje galerijske dejavnosti proslavil z razstavo Borisa Zaplatila, s katerim tesno sodeluje že od njegove prve razstave v Galeriji Žula pred 25 leti. Marko Košan, pisec teksta v monografiji, posvečeni Zaplatilovemu slikarstvu, ki je izšla leta 2016 v založbi Galerije Žula, je knjigo naslovil Umetnik in galerist ter tako poudaril nekoč pogosto simbiozo med ustvarjalcem in zbiralcem.
Marsikdo Borisa Zaplatila še vedno povezuje z uspešno Generacijo '82 - generacijo dvanajstih slikarjev in kiparja, ki je tega leta diplomirala na ljubljanski akademiji. Med njimi je bil tudi Jože Šubic. Po diplomi je Zaplatil leta 1984 zaključil še slikarsko specialko; oboje pri profesorju Gustavu Gnamušu. Njegova izredna ustvarjalna energija, tudi v okviru Generacije '82 je bil vodilna osebnost, se odraža v obširnem opusu slikarskih in kiparskih del ter v zavidljivem številu samostojnih in skupinskih razstav doma in v tujini, priznanj in nagrad, vabil na prestižne umetniške kolonije. Temu moramo dodati še slikarjevo odločno zavezanost osebnemu pogledu na umetnost. Če so pozna 80. leta - čas nove podobe in dobesednega izbruha osebnih umetniških mitologij - še nekoliko usmerila njegovo ustvarjanje v trendovsko velikopoteznost, tako v formatih kot v prehajanju od ploskovitosti k plastičnosti artefakta, mu je osebnostno zorenje prineslo spoznanje, da je njegova zgodba drugje. Marko Košan je v omenjeni monografiji zapisal: "Iz podobe v podobo se razgrinja tenkočutno animirana pripoved o znanih rečeh, tako rekoč okruških sveta."
V umetnikovem slikarskem rokopisu odkrivamo sledi velikih zgodovinskih dosežkov likovne umetnosti in osebno težnjo po popolnem skladju
Hipermaterializirana slikovna površina se je umaknila s finimi glazurami barvno poenotenemu dvodimenzionalno koncipiranemu slikovnemu polju. Horizont, kot osrednji strukturni element avtorjeve podobe, omogoča povezavo med realnim in asociativnim, kar je pogosto prepuščeno detekciji gledalčevega očesa. Z lazurami izenačene barvne površine, med katerimi prevladujejo rdeče, modre, zelene in rumene, ustvarjajo različna razpoloženja in sporočilnost slik; vse od melanholije, preko vedrine, do humorja ali celo skepse. Naštete elemente povezuje natančen, lahko bi rekli kar draguljarski, odnos do slikovne površine. Vsaka poteza s tankimi čopiči, vsak tanjši ali debelejši nanos barve, strogo usklajen prostorski dialog med posameznimi barvnimi ploskvami in med zgoščenimi ali razpirajočimi se sledmi notranje risbe ustvarjajo usklajeno orkestracijo na platno prenesenega umetnikovega sporočila. Sam pravi, da so vsebinske plati njegovih slik na robu literature, podpisana pa bi dodala haiku poezije.
Tokrat sta se galerist in umetnik odločila, da razstavita 40 novejših Zaplatilovih platen iz galeristove zbirke. Če bi hoteli poiskati rdečo nit razstave, bi morda lahko poudarili njeno tihožitnost, saj so tako naslikani predmeti kot glave in rastlinje umeščeni v prostor na značilen cezannovski ali natančneje kubističen način figuralne in prostorske poploščenosti. Zaplatil se sproščeno poigrava z načeli kubizma, ki pri slikanju dovoljuje menjavo očišča. Slikar že pri delu obrača platno in s tem tudi gledalcu omogoča različna izhodišča pri sledenju kompozicijski strukturi slike. Trdna predmetnost, ki jo je kubizem vzpostavil v nasprotju z impresionizmom, se na Zaplatilovih slikah prepleta s simboliko naslikanega. Lahko rečemo, da nič ni dobesedno tako, kot nam sporoča prvi pogled. Prisotnosti predmetov, kot je posodje, ali obrazov in motivov iz narave so vselej fluidne - konkretne oblike prehajajo v simbolne, morda celo sanjske. Slikar dopušča, da se ob istem delu rojevajo različne zgodbe, ne le njegove, temveč tudi gledalčeve.
Za slike Borisa Zaplatila bi lahko rekli, da so lepe, prijetne na pogled, kar danes ni ravno laskava ugotovitev, vendar ne smemo prezreti, da ta lepota izhaja iz izrednega metjejskega znanja, poznavanja dosežkov sodobne umetnosti in delovne discipline. Kdor se spominja velike razstave Generacije '82 leta 1994, ki je potovala po vseh slovenskih galerijah in razstaviščih ter bila postavljena tudi v Umetnostni galeriji Maribor, se morda spominja Zaplatilovih krpank. Umetnik je iz nešteto koščkov blaga po principu počasne gradnje ustvaril pisane tekstilije velikih formatov, ki so kaj hitro našle nove lastnike. Zakaj omenjam krpanke? Ker je slikar relativno zgodaj ugotovil, kako pomembna je doslednost pri gradnji celote. Kako odločilna je vsaka podrobnost, nam pove, da je umetnik obogatil strukturo razstavljene skupine rdečih slik z dvojnim platnom - osnovnega je prelepil s še enim, tanjšim. Slikovno polje je zato zavibriralo v novi harmoniji posameznih likovnih elementov.
Zaradi številnih podobnih podrobnosti, ki jih pozorno oko le počasi odkriva, so Zaplatilove slike lepe v najboljšem pomenu besede, predvsem pa samosvoje. V umetnikovem slikarskem rokopisu hkrati odkrivamo sledi velikih zgodovinskih dosežkov likovne umetnosti in povsem osebno težnjo po popolnem skladju vseh elementov, ki pogojujejo dobro sliko.
Pogosto se sprašujemo, ali ni 20. stoletje odgovorilo na vsa oblikovna in vsebinska vprašanja likovne umetnosti. Morda res. Novo tisočletje se je zateklo k novim orodjem, čopiče so zamenjali kamere in računalniki. Spremenila se je forma, sporočilnost, če je prepričljiva, pa ostane enaka: vse o človeku v prostoru in času, v življenju in smrti. Umetniku torej kljub tisočim že povedanim zgodbam ostaja njegova lastna, neponovljiva. Ta je lahko spektakularna ali pa le akvarelni odtis na papirju. Mi, ljubitelji umetnosti, smo tisti, ki moramo prepoznati, kaj je srž in kaj le prazna lupina.
Privoščimo umetniku in galeristu še četrt stoletja užitka v njunih zgodbah.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
