Zatočišče vsem zatiranim sramežljivim, introvertiranim in avtističnim posameznikom

"Sem na neskončni svetovni turneji z namenom, da bi strmoglavil nadvlado ekstrovertirancev. In ne bom nehal, dokler ta opresivna ideologija ne pade." To so besede, s katerimi britanski umetnik Hamja Ahsan običajno predstavi svoje delo, in tudi tokrat je bilo tako. V rezidenčnem centru Švicarija v parku Tivoli je Mednarodni grafični likovni center (MGLC) ob zaključku razstave Jaz ne spadam sem (I Don't Belong Here) pod kuratorstvom Yasmin Martin Vodopivec priredil projekcijo filma Sramežljivi radikalci (Shy Radicals, 2020), po katerem je 40-letnik spregovoril o svojem unikatnem projektu.

Njegova istoimenska knjiga, prvič izšla leta 2017, je doživela že peti natis in s svojo ambicijo, da bi pod eno streho združila "vse zatirane sramežljive, introvertirane in avtistične posameznike", še vedno hitro pridobiva privržence po vsem svetu. Ahsan to izvaja preko utopične, fiktivne države Aspergistan, poimenovane po Aspergerjevem sindromu, za katerim trpi tudi sam. Umetnik je leta 2019 na 33. grafičnem bienalu v Ljubljana priredil referendum, na katerem so obiskovalci glasovali, ali se želijo pridružiti tej utopični državi, in takrat jih je kar 72 odstotkov glasovalo za pridružitev. Britanec je na takratnem bienalu v Ljubljani osvojil veliko nagrado, zato se zdaj z veliko naklonjenostjo vrača v naše okolje.

Slovenija postala umetnikov drugi dom

"V Ljubljano so me prvič povabili marca 2019 in od takrat je Švicarija postala ena mojih najljubših stavb na celem svetu. Je nekakšen utopičen prostor. Ptice, ki prepevajo okoli nje, ji dajejo pridih zdravilnosti. Veliko časa sem preživel v New Yorku, predvsem okoli Times Squara, ki je izrazito z dražljaji nabit prostor. V Ljubljani in v Sloveniji ni ničesar takšnega. K temu pripomorejo Alpe, jezera, reke, gozdovi. Odrasel sem v Londonu in košček tega imam tudi sam v sebi. V Ljubljani arhitektura in urbanistično načrtovanje dajeta občutek, kot da mesto diha. Zato se tu počutim zelo dobro."

Slovenska prestolnica ima prav tako vidno vlogo v filmu Sramežljivi radikalci, saj so poleg Švicarije določeni prizori posneti v Narodni in univerzitetni knjižnici. "Obiskal sem hišo Jožeta Plečnika in izvedel sem, da je tudi on bil samotar. Če bi se spoznala, sem prepričan, da bi se precej prerekala o politiki, morda mu niti ne bi bil všeč kot oseba, a ta linija osebne identitete je pri obeh zelo podobna."

Idejo za fiktivni referendum je umetnik dobil pravzaprav pri nas. "Leta 2019 sem šel v Muzej novejše zgodovine in tam sem videl eno izmed glasovalnih skrinjic iz časa vašega referenduma za neodvisnost. To je name tako vplivalo, da sem tudi sam priredil referendum v sklopu svojega projekta. Pozitivni rezultat me je precej šokiral, ker sem pričakoval bolj tesen izid, nekaj takega kot denimo pri brexitu."

Ni meje med resničnostjo in fantazijo

Kljub pridihu humorja pa ima projekt Sramežljivi radikalci vendarle mnogo resnejše ozadje. Ahsan je bil prvič deležen pozornosti britanskih medijev, ko so britanske oblasti leta 2006 pridržale njegovega brata, pesnika in prevajalca Syeda Talho Ahsana, ga obtožile terorizma in ga kasneje predale ZDA, kjer je bil nato obstojen na dolgoletno zaporno kazen. Hamja je v tem procesu organiziral odmevno kampanjo proti njegovi izročitvi in od tedaj ostaja borec za človekove pravice. Prav v družinski travmi je našel navdih za svoj projekt. "Dolgo sem se boril za pravice svojega brata. Imel sem občutek, kot da sem v tej borbi sam proti Cii oziroma vladi Georgea Busha in Baracka Obame. Ker je to trajalo toliko časa, se še ne ukvarjam tako dolgo z umetnostjo. Če ne bi bilo Ljubljane, danes sploh ne bi bil umetnik. Od tiste nagrade sem na novo rojeni ustvarjalec. To je bil moj trenutek feniksa, ki se dvigne iz pepela."

Projekt Sramežljivi radikalci privzema nekoliko ironičen značaj prav zato, ker je bila celotna izkušnja soočanja z oblastmi v razvpitem boju proti terorizmu izrazito absurdna. "Nekateri vidiki vojne proti terorizmu so nadrealistični, celo kafkovski. Policija je kar naenkrat vdrla v mojo sobo. Prebrskali so vse, vključno z mojo zbirko glasbenih CD-jev."

Tudi zato umetnik zanika, da bi bilo pri ustanovitvi države Aspergistan kaj pretirano zaigranega ali potvorjenega. "Sploh ne vem, kje je meja med resničnostjo in fantazijo. Ne vem, ali knjiga spada v žanr fantazije o maščevanju ali pa preprosto predstavlja mene samega. Največkrat se sploh ne predstavljam kot umetnik, temveč kot nekdo, ki je na neskončni turneji, s katero poskuša izzvati nadvlado ekstrovertirancev. To počnem že zadnja štiri leta. Priredil sem vsaj sto dogodkov v dvanajstih državah in to bom tudi nadaljeval, vse dokler bodo na svetu introvertiranci, ki se počutijo zatrti in odtujeni."

Izkušnje zapornikov kot pomoč v epidemiji

V času od izida knjige in filma se je svet zaradi epidemije nepovratno spremenil in Ahsan potrjuje, da so družbena zaprtja in karantene razpravam o življenju v izolaciji od preostale družbe dale novo energijo. "Nastalo je veliko literature, ki se je ukvarjala s temo zaprtja družbe. Ustvarjal sem denimo publikacijo z naslovom Quarazine, ki smo jo delali s pomočjo psihiatričnih pacientov. Oni so tisti, ki imajo največ izkušenj s soočanjem s prisilno izolacijo. Tu so tudi zaporniki v samicah, kakršen je tudi moj brat. Kar nekaj dobrodelnih organizacij je organiziralo vodnike o tem, kako preživeti karanteno, napisane po izkušnjah zapornikov iz Guantanama. Vsi ljudje, ki so preživeli takšne ekstremne razmere bivanja, imajo neko modrost in znanje, ki je zdaj postalo aktualno za preostalo družbo."

Motiv odtujenosti izvrstno uteleša tudi pesem Creep skupine Radiohead, od koder izhaja naslov razstave Jaz ne spadam sem. V filmu priredbo skladbe zapoje Arlo Parks, ki je od izida filma postala svetovno znana pop izvajalka. "Tu v Sloveniji so pri enem mojih prijateljev imeli vklopljen radio, in ko so sredi dneva predvajali eno izmed pesmi Arlo Parks, sem se dokončno zavedal, da je postala svetovno uspešna. Želel sem, da v filmu to pesem poje temnopolta ženska. Všeč so mi nova branja obstoječih tekstov. Sam sem v devetdesetih odraščal z belsko indie glasbo, a ko temnopolta ženska zapoje vrstice kot 'nimam popolnega telesa' ali 'ne spadam sem', pesem dobi povsem drug zgodovinski pomen. To spremeni način, kako jo je mogoče razlagati."

Prihodnost v podpori že obstoječim družbenim gibanjem

Danes ima projekt Sramežljivi radikalci vedno več oboževalcev po vsem svetu. Avtoritarne politike in hrupen značaj sodobne medijske krajine vedno več ljudi vzpodbujajo, da poiščejo zatočišče, kakršno Ahsan ponuja v sklopu svojega umetniškega projekta. "Če obiščete razstavo v Ljubljani, boste videli zemljevid, ki ima postojanke v Hongkongu in Kuali Lumpurju, tu so zapisi iz Sarajeva in Senegala. Aktivisti so knjigo marsikje vpeli v že obstoječa gibanja za družbene pravice, kot denimo v Braziliji, kjer protestirajo proti Bolsonarovi avtoritarni vladi. Prav v tem vidim nadaljnji razvoj projekta Sramežljivi radikalci."