Darinko Kores Jacks
Tudi na pretežno resni klasični glasbi posvečenem Festivalu Maribor se najde prostor za kaj precej drugačnega, na videz morda celo neresnega. A tudi manj resni, že kar igrivi pristopi so lahko zanimiv opomnik na domnevne praizvore vsakršne glasbe, torej tudi vrhunsko sofisticirane klasične. Če se navezujejo še na edukativne delavnice za mlade, še toliko bolj. Dunajski Zelenjavni orkester, ki je nastopil v četrtek zvečer v spodobno napolnjeni veliki dvorani Narodnega doma, večer prej pa je pripravil še delavnico izdelovanja glasbil, je nedvomno prav tak kuriozum.
Kar proizvaja zvoke
Zdaj res ni sezona špargljev, a njihovi ljubitelji najbrž dobro veste, kako na trgovski polici ločiti med navidezno svežimi in zares svežimi. Dva šparglja podrgnemo enega ob drugega in natanko prisluhnemo zvoku. Če bi ju namesto k ušesu prislonili k dovolj občutljivemu mikrofonu in zvok primerno ojačali, bi lahko pri ustrezni svežini plemenite zelenjave tudi drugi slišali škripajoče, vse prej kot ušesa božajoče cviljenje. Z muzikološkega stališča pa bi tako izdelali primitivno godalo. Resda ne prav blagozvočno in tudi kontrolirano spreminjanje tonske višine bi z njim težko dosegli. A spomnimo se na primer zvočil, ki so jih izumljali futuristi - bolj za vzbujanje pozornosti ter paranje živcev in ušes kot za resnično muziciranje.
Iz česa je narejena večina klasičnih glasbil? Iz rastlinskega tkiva. Predvsem iz lesa, ki je sicer trajen, a zahteva mnogo obdelovalske spretnosti, da o ustreznem orodju sploh ne govorimo. Pa še užiten ni. Sezonska zelenjava - torej prav tako rastlinsko tkivo, le da precej manj trajno, zato pa toliko bolj užitno - se da oblikovati s priročnimi pripomočki, ki so na voljo v vsaki kuhinji ali vsaj v vsakem domu. In da se (pre)oblikovati in sestavljati tako, da nastanejo preprosta glasbila - predvsem seveda tolkala (za ta niti kaka zapletena obdelava ni potrebna, saj ob udarjanju ob njih primerni kosi zelenjave zvenijo že sami po sebi - sploh večje buče, katerih sezona je na vrhuncu prav zdaj), a tudi pihala, trobila in še kaj.
Sveža sezonska glasbila
Prav s tem se že 21 let sistematično ukvarja Zelenjavni orkester. Za vsak koncert sproti izdelajo glasbila iz lokalne sezonske zelenjave. Ker je ta seveda vedno drugačna, tudi glasbila zvenijo drugače. Temu pa deveterica na odru in deseta članica, ki za mešalno mizo skrbi za ojačitve in obdelavo zvokov, pač sproti prilagajajo repertoar in način igranja. Njihove skladbe, ki se ne menijo kaj prida za žanrske meje, so praviloma komponirane, a že spremenljiva narava glasbil zahteva ob tem tudi obilico sprotne improvizacije.
Seveda se taka glasbila po zmogljivostih in akustičnih lastnostih težko kosajo s tistimi pravimi, a z dodelano kombinatoriko kolektivnega muziciranja izkušenih izvajalcev je končni rezultat vendarle glasba, čeprav precej rudimentarnega zvena. Za svojevrstno nadgradnjo pa poskrbi še vizualna oziroma odrska komponenta nastopa in že glasbil samih, deloma tudi njihove sprotne izdelave (na primer s pomočjo noža in baterijskega vrtalnega stroja), dodelave, sestavljanja in popravljanja.
Zelo čez palec vse skupaj še najbolj spominja na izrazito ritmično brazilsko sambo v času karnevalskih povork, občasno prepleteno z rockovskimi, jazzovskimi pa celo h klasični melodiki stremečimi pasusi in seveda z določeno mero duhovite zafrkancije. Da se vsak koncert - mariborski je trajal dobro uro in požel obilico zasluženih aplavzov - namesto bisa konča z zelenjavno juho, ki jo publiki postrežejo člani ansambla, pa je prav tako stalna praksa Zelenjavnega orkestra. Hrano bi bilo seveda bogokletno kar metati stran. Torej se užitne odpadke pri izdelovanju glasbil spodobi pripraviti kot krepko, vitaminov in mineralov polno, a nizkokalorično, zdravo in okusno jed. Da pride publika ob duševni in duhovni hrani še do telesne ...
