Petra Zemljič
Večkrat nagrajena finska pisateljica Selja Ahava je bila gostja Slovenskih dnevov knjige v Mariboru, in sicer na oddelku za prevodoslovje Filozofske fakultete v Mariboru. Pri KUD Sodobnost je namreč v slovenščini izšel njen roman Stvari, ki padejo z neba, za katerega je leta 2016 prejela nagrado Evropske unije za književnost. Z njo in s prevajalko dela Julijo Potrč Šavli se je v četrtek popoldan pred študenti pogovarjala Petra Bauman.
Najprej nekaj o romanu: v svojevrstnem pripovednem slogu pisateljica opisuje usodo posameznikov, ki so jim srečna ali nesrečna naključja spremenila življenje. Selja Ahava z glasom deklice pripoveduje zgodbo njenega odraščanja in spoprijemanja z življenjskimi udarci. Roman je tragikomična zgodba, v kateri se srečni dogodki izmenjujejo z nesrečnimi, običajnost vsakdanjega življenja z radikalnim absurdom, pravljica s tragedijo. Je tudi duhovita pripoved o tem, kako se spopasti z dogodki, ki se nam zgodijo, a nanje nimamo nobenega vpliva. Ahava o bolečini in izgubi pripoveduje z glasom, ki je hkrati močan in nenavadno lahkoten.
Ahava, ki je sicer tudi scenaristka in dramaturginja, pravi, da po zaključenem študiju ni pisala, ker ni mogla, potem, po letu dni, pa je kar izletelo vse iz nje in prav v tem gre po njenem iskati tisto magično v njenem pisanju, ki ga pogosto omenjajo bralci in strokovnjaki. "To je moja res posebna izkušnja. Govorim o izgubi in o tem, kako se nam poti prepletejo. Nikoli, res nikoli na začetku ne določim junaka ali zgodbe ali ideje. Najprej ustvarim mrežo, posamezne točke in potem okoli njih gradim ves material. Seveda nekje vmes vedno preverim, ali je vse skupaj še relevantno ali pa sem se izgubila. Potem pišem dalje. Veste, nisem preveč dobra v domišljiji. Vedno moram najprej slišati neki glas, torej to, kar želim povedati, in šele nato nastane karakter," je razložila študentom. Tudi na vprašanje o nesmislih v njeni knjigi, kot je denimo ta, da z neba prileti kos ledu naravnost na dekličino mamo, odgovori, da jo prav dejstvo, da nekaj nima smisla ne razloga, zelo fascinira in jo opominja, da je življenje mnogo večje od tega, kar vemo o njem. Življenje je srečno in tragično, ni samo eno ali drugo. Pomembno se ji zdi, da ima v knjigi obe plati usode.
Tudi prevajalka je povedala, da je, ko je roman prebrala, takoj navdušeno pristala na prevod. "Ta glas, o katerem govori Selja, takoj sem ga slišala. In za temi njenimi kratkimi stavki se mi je odprl cel svet." Prav pisateljičina zmožnost, da res posluša otroke, je biser romana. Tam je namreč zapisan tudi stavek, da obstajajo odrasli, ki res poslušajo otroke. "Ko se zgodi nekaj nepričakovanega, je otrokov odziv gotovo boljši. Spremembe se v njihovi glavi dogajajo ves čas in so pripravljeni na nenehno učenje, mnogi odrasli pa ne več. Nočejo odgovarjati na otroška vprašanja, nočejo se soočati z usodami," razmišlja Selja Ahavi.
Nagrada EU za književnost ji je prinesla možnost prevodov in do zdaj so njeno delo prevedli v 18 državah. "Brez nagrade vsega tega seveda ne bi bilo, hkrati pa lahko sedaj še veliko potujem, predstavljam svoje delo in spoznavam druge avtorje. Je pa zame tudi izziv vedno znova govoriti o knjigi. Za bralce pri vas je to nova knjiga, zame pa ne več, saj je izšla že leta 2015."
