Sanja Verovnik
Smernice, ki so jih pripravljali vrhunski slovenski strokovnjaki, kot so Matjaž Mikoš, Rok Fazarinc, Marjan Pipenbaher in Janko Logar, pri svojem delu pa jih bodo uporabljali pooblaščeni inženirji, pa tudi drugi strokovnjaki pri investitorjih in v državni tehnični pisarni, bodo v kratkem predali ministrstvu za naravne vire in prostor v uradno sprejetje, napoveduje Andrej Pogačnik.
Še kako živ je spomin na lanski avgust in razdejanje, ki ga je za seboj pustila katastrofalna ujma. Poplave niso prizadele le ljudi, ampak kličejo tudi po premikih v projektiranju in načrtovanju. Kje smo v Sloveniji glede tega naredili največ napak in na kaj bi morali biti bolj pozorni v prihodnje?
"Po mojem mnenju, pa tudi nekako splošno znano je, da smo predvsem delali napake pri umeščanju objektov v prostor. S tem smo vodi jemali prostor za razlivanje ob velikih količinah padavin in izpostavljali objekte, tako stavbe kot mostove in ceste, visokim vodostajem, plavju in drobirju. Upam, da nam bo ta dogodek, čeprav je bil zelo tragičen, hkrati tudi velika šola, kako ravnati v prihodnje. Predvsem, da je potrebno takoj po dogodku izvesti analizo dogodka, posneti vodostaje, popisati vse posledice dogodka in se predvsem lotiti sanacije celovito, na celotnem porečju, zlasti pa v zgornjem - hudourniškem delu, kjer je potrebno sistematično, po možnosti še preden se zgodi katastrofa, izvajati preventivne ukrepe. Izjemno pomembno je tudi redno vzdrževanje posameznih hudourniških območij."
Prenos avstrijske prakse
Organizirali ste veliko posvetov, oblikovali delovne skupine in pripravili tehnične smernice za obnovo in razvoj. Lahko na kratko pojasnite, kaj vsebujejo?
"Tehnične smernice, ki so pripravljene in jih je potrebno še recenzirati ter predati Ministrstvu za naravne vire in prostor (MNVP) v sprejetje, vsebujejo predvsem glavna štiri področja, za katera je potrebno poskrbeti, saj povzročajo največ preglavic ob ujmah. Gre za urejanje hudourniških voda, načrtovanje premostitev vodotokov, projektiranje mostov in zaščito pred plazovi. Smernica za urejanje voda v povirjih (hudourniška območja) ima dva dela, in sicer normativni del, ki temelji na pregledu veljavnih zakonov in podzakonskih aktov, ki urejajo upravljanje voda v Sloveniji. Ta del smernice bo v pomoč upravljavcem - državnim in lokalnim organom ter državni tehnični pisarni. Tehnični del smernic, ki bo bolj namenjen projektantom in revidentom, se bo oprl na avstrijsko prakso upravljanja hudournikov, ki je na najvišji ravni v Evropi. Prenos avstrijske prakse bo seveda zahteval inženirsko presojo in nekaj prilagoditev našim razmeram, vendar z jasnim ciljem črpanja najboljših tujih tehnologij v naš prostor. V smernici za načrtovanje premostitev so podana osnovna izhodišča za načrtovanje in oblikovanje prepustov ter mostov, odvisno od njihove namembnosti in značilnosti območja, kjer bodo postavljeni. Vsebujejo predvsem podatke za hidravlično dimenzioniranje odprtin objektov na vodotokih in tudi smernice za izbiro potrebnih varnostnih višin med izračunano merodajno gladino in spodnjim robom konstrukcije premostitve.
Mostovi so ključni infrastrukturni objekti in je potrebno pri njihovem načrtovanju posvetiti posebno pozornost zasnovi, dolgoročni stabilnosti in nosilnosti. To še posebej velja za tiste mostove, ki prečkajo hudourniške reke, saj lahko te s svojo močjo in plavjem hitro ogrozijo njihovo stabilnost. Pri zemeljskih plazovih, ki so v razgibanem slovenskem prostoru zelo različni, praktično niti eden ni enak drugemu, je potrebno vsako sanacijo začeti s preiskavami tal in ugotavljanjem okoliščin, ki so povzročile nestabilnost. Poleg usmeritev za načrtovanje in izvedbo trajnih sanacij plazov vključujejo smernice tudi priporočila za samozaščitno ravnanje prizadetih prebivalcev ter nasvete za delo interventnih skupin."
Obnova je eno, drugo pa je, ali bodo sanirani objekti vzdržali ponovne naravne nesreče. Naivno bi bilo pričakovati, da se kaj takega v Sloveniji več ne bo ponovilo.
"Seveda se moramo zavedati, da bo takšnih ujm v prihodnje še več, zato je potrebno obnovo in zaščito zastaviti čim bolj strokovno in celovito oziroma strateško za celotna porečja, kar lahko zagotovi le država, saj ona upravlja vodotoke. Zato si prizadevamo, da bi bile tehnične smernice čim prej sprejete in bi dvignile strokovno raven tehničnih rešitev na vseh slovenskih vodotokih, za katere že danes vemo, da lahko povzročajo škodo. Svoj del pa mora seveda s strategijo in pripravo državnih lokacijskih načrtov za posamezna povodja in potem posameznih razpisov prispevati MNVP oziroma Direkcija za vode. Pri tem jim bosta v veliko strokovno pomoč Svet za vode, ki ga vodi Rok Fazarinc, in Svet za obnovo po poplavah, ki ga vodi Marjan Pipenbaher."
Na Savinji in Ljubljanici je že precej narejenega
Veliko težav na nekaterih območjih, denimo v savinjski regiji, povzročajo hudourniške vode. Kaj z njimi, da ne bi ogrožale ljudi, premoženja?
"Vse slovenske hudourniške vodotoke je potrebno pregledati, ugotoviti potrebe po ukrepih ob visokih vodah in pripraviti strategije zaščite. Na hudourniških območjih prevladujejo erozijski procesi, pri katerih zaradi velike energije vodnega toka prihaja do sproščanja znatnih količin nevezane zemljine, premeščanja in nato na območjih z zmanjšanjem nagibov odlaganja plavin. Kritična so predvsem območja prehodov s strmih pobočij na dolinsko dno. V povirjih je potrebno s pravilnim gospodarjenjem omejevati možnost sproščanja plavin, na območjih premeščanja masnih tokov (mešanica vode in plavin oziroma zemljin) preprečiti poglabljanje in širitev erozijskih jarkov, na območju prehodov pa s sistemom zaplavnih ali prebiralnih pregrad kontrolirati procese premeščanja in odlaganja plavin.
Poleg Savinjske doline so opisani procesi prisotni na celotnem alpskem prostoru ter na pritokih večjih rek v predalpskem hribovju - to so Soča, Idrijca, Bača, obe Savi, Tržiška Bistrica, Kokra, obe Sori, Kamniška Bistrica s pritoki ter hudourniški pritoki Ljubljanice z območja Polhograjskih dolomitov. Na teh območjih je ključna naloga prepoznavanje in ugotavljanje verjetnosti nastanka erozijskih procesov in v nadaljevanju masnih gibanj ter načrtovanje ukrepov za ublažitev naštetih procesov.
Na Savinji in Ljubljanici je že precej narejenega. Potrebno bo le še intenzivirati projekte za izvedbo ukrepov za zmanjševanje nevarnosti ob visokih vodah na preostalih omenjenih območjih. Na tem področju nas čaka še veliko dela. Predvsem pričakujem od države, da nekako skrajša izjemno dolge postopke sprejemanja državnih lokacijskih načrtov in takoj začne pripravljati dokumentacijo, tudi če za izvedbo ta trenutek v proračunu še ni zagotovljenih sredstev. Dokumentacijo, ki je minoren del celotnega stroška, je potrebno čim prej pripraviti, da se lahko takoj, ko se zagotovijo sredstva v proračunu, začne izvedba. Zavedati se moramo, da je potrebno vse tehnične rešitve najprej projektantsko obdelati in nato še revidirati. Tukaj pa bodo v veliko pomoč pripravljene tehnične smernice."
Na kaj ste bili posebno pozorni pri oblikovanju smernic, ki bodo kmalu predane resornemu ministrstvu?
"Predvsem smo pazili na to, da se ne spuščajo preveč v detajle in ne predpisujejo receptov, ampak nakazujejo smer. Inženirji pa nato s svojim znanjem, z izkušnjami in s svojimi avtorskimi rešitvami ter izračuni potrdijo pravilnost svoje zasnove. Smernice ne bodo namenjene zgolj projektantom, ampak tudi revidentom, saj računamo, da bo ministrstvo za projekte v sklopu obnove po poplavah predpisalo revizijo, kljub temu da zakonsko ni (več) obvezna. Namenjene bodo tudi referentom na ministrstvu oziroma direkciji in državni tehnični pisarni kot učinkovit pripomoček pri pripravi projektnih nalog in usmerjanju lokalnih skupnosti pri razpisovanju posameznih projektov."
