Branka Bezjak
Prav na minuli velikonočni ponedeljek je Antonija Pušnik s Fale dopolnila 95 let. Kot vernici ji to, da je njen rojstni sovpadel z največjim krščanskim praznikom, še toliko več pomeni. Čeprav je letos vse precej drugače kot sicer. Ni običajnih maš, na velikonočni zajtrk in predvsem na njen rojstni dan zaradi vseh omejitev ob epidemiji koronavirusa ni mogla priti njena širša družina. "Otroci so žalostni. Hoteli so me presenetiti, mi pripraviti slavje. Jaz pa sem rekla, kaj se jezite, bo pa čez pet let, saj hitro mine," z nasmehom doda vitalna gospa, ki kaže, da bo brez težav dočakala okroglih sto.
Skromno otroštvo
"Ah, križ imam fuč, pa prsti mi več ne služijo kot prej, nisem več tako hitra pri opravilih," dobro razpoložena vendarle malenkost potoži. A vseh teh njenih tegob se ne opazi. Tudi tokrat je postorila vse, kar k temu prazniku sodi. Skrbno je počistila hišo, na več mest po hiši in zunaj postavila velikonočno okrasje, spekla potratno potico in kruh, skuhala in pripravila vse velikonočne jedi, da so bile nared za blagoslov. Ob našem obisku minulo soboto popoldan se je ravno končal prenos maše po televiziji, pred katero je postavila okrašeno košaro z dobrotami. Kakor da bi nesla k "pravi" maši. A vseeno to ni isto, doda: "Ni prijetno tako. Toliko let hodiš v cerkev, vse pripraviš. A moramo se sprijazniti s tem. Nič ne pomaga." O aktualnih razmerah pa: "To zdaj je prava vojna, kar doživljamo. Preveč razkošja je že bilo. To se je moralo zgoditi. Nekateri se bodo iz tega že kaj naučili, vsi pa ne."
Časa zmeraj premalo
Na Duhu je spoznala tudi moža, kjer so živeli, dokler se niso z družino preselili na Falo leta 1972. Do takrat je bil zaposlen samo mož kot gozdar pri Gozdnem gospodarstvu Maribor. S kolesom ali peš se je vsak dan spustil v dolino v službo. Živeli so na takšni točki, da so zemlje sicer imeli veliko, a je bilo treba precej truda, da so si lahko izkrčili kakšno njivo in kaj zasadili. Da bi poleg štirih otrok še hodila v službo, ki bi bila tudi tako daleč, torej ni bilo mogoče. Po selitvi pa je tako začela delati sezonsko pri zadrugi v Selnici ob Dravi, nekaj let za tem se je tam tudi zaposlila, nato pa bila primorana zaradi alergij na škropiva, zaradi katerih je tudi večkrat zbolela, službo pustiti. K sreči se je nato odprlo delovno mesto čistilke na selniški osnovni šoli, kjer je delala do upokojitve. "Takratno življenje je bilo precej drugačno, ampak zadovoljno. Pa čas smo imeli, sedaj ga pa nimam!" doda gospa Tončka, kot jo kličejo po domače.
