(AVDIO) Grema na kafe z Anito Hrast: Maribor ni tako "bogi", kot se dela

Rodila se je v Ljubljani, se pri osmih preselila v Ruše, od začetka študija pa več kot dve desetletji živi v Mariboru. Anita Hrast se petnajst let ukvarja z družbeno odgovornostjo, je direktorica Inštituta za razvoj družbene odgovornosti, ki je decembra enajstič podelil horuse, nagrade za družbeno odgovorna podjetja. Srečali smo se v Čajeku - zaradi nostalgije, saj je s hčerko kot mati samohranilka sobote velikokrat preživela ob čaju v tem lokalu v središču mesta. "To je bilo najino občutenje mesta. Izhodišče, da jo civiliziram v to mesto," je dejala.
Vabljeni k poslušanju pogovora na povezavi TUKAJ.
{soundcloud}https://soundcloud.com/vecerpodkast/grema-na-kafe-anita-hrast{/soundcloud}
Netipičen mariborski lokal je Čajek.
"Ja, polno mladine. Se mi zdi, da je treba življenje vračati v mesto. S tem ko hodimo v mestne lokale, trgovine, oživljamo mesto s svojo prisotnostjo. Tako kot hodiš po zemlji in jo božaš."
Omenili ste mlade. V enem od projektov Model M Slovenija ste se trudili za boljšo zaposlenost mladih.
"Ta projekt je mene in vse druge veliko naučil o življenju in tem, koliko mladih pa tudi starejših je v krizi identitete. Kako se ob vsej poplavi informacij, tehnologije in napredka znajti in najti samega sebe. Postali smo odtujeni od sebe, od družbe. Gledamo v telefone, se vidimo, a v bistvu gledamo drug mimo drugega. Mladi imajo spet veliko potrebo po osebnih srečanjih, družbenih, spoznavanju narave in sebe. S tem ko najdejo sebe, najdejo svet. Ta projekt smo začeli, ko je bil Maribor evropska prestolnica mladih. Martina Rauter je takrat delala na Mestni občini Maribor in je spremljala pilotni projekt našega usposabljanja. Izvajali smo ga skupaj z Zavodom RS za zaposlovanje in univerzo in pripravili smo kompetenčni sistem za krepitev mladega človeka pri vstopu v zaposlitveno okolje po študiju. Pomagali smo mladim najti poslanstvo, vizijo in postaviti določene cilje za določeno obdobje, pripravili smo podjetniški ali karierni načrt. Na način, ko ni bistveno, kaj si doštudiral, ampak kaj si želiš. Da to niso želje tvojih staršev ali učiteljev, temveč tvoje želje. Dobro je tudi znati za življenje uporabne zadeve, ki jih lahko v vsakem trenutku uporabiš in se rešiš iz krize, ker čakati, da te bo sistem rešil, pomeni propad. Sami si moramo pomagati."