Miha Dajčman
Duhovnik Jože Povh želi na največji krščanski praznik, ko se z verniki iz Kamnice, z Urbana in Gaja nad Mariborom (Sv. Križ) ne bo mogel srečati v cerkvah, opomniti z okrasitvijo središča Kamnice. Kjer je decembra stal adventni venec in nato jaslice, bo v teh dneh končana velikonočna okrasitev z velikim pirhom, ki ponazarja velikonočno versko vsebino, in petimi majhnimi pirhi, ki predstavljajo lokalne znamenitosti - svetega Martina, Urban s trtami, Mariborski otok, čebele in čebelji panj, ter knjigo kot vedoželjnost. Kot duhovnik si želi vezati niti v kraju. Pravi, da je nevtralen. Pomembno se mu zdi, da ima kraj identiteto, s katero se prebivalci povežejo v skupnost. "Socialno življenje je zelo pomembno, a ga je vse manj, društva zamirajo, zato sem tukaj, da pomagam združiti ljudi. Četudi se kdo med seboj ne razume in so mnenja in prepričanja različna, je prav, da združimo moči v dobrih dejanjih. Tudi zaradi te funkcije bo vera ostala," je prepričan Povh. Kavo nam je skuhal sam in postregel na župnijskem dvorišču v Kamnici ravno v času, ko je od faranke dobil velikonočne dobrote. Pitje kave je zanj del vsakodnevne rutine, največkrat jo pije doma, če ga kdo povabi na kavo, vabilo z veseljem sprejme.
Prisluhnite pogovoru na povezavi TUKAJ.
Kakšni so za vas praznični dnevi, se razlikujejo od drugih dni v letu?
"Dnevi velikega tedna so vrh cerkvenega praznovanja, ko je normalno leto. Zahtevajo več priprave, več dela, a so po svoje najlepši. V epidemiji pa praznike obhajamo v bolj intimni obliki, verniki v družinskem krogu, mi pa smo v cerkvi sami. Tudi to ima svoj čar. Že tretjič vrh praznikov doživljamo tako."
Se ljudje v težkih časih bolj pogosto zatečejo k veri?
"V epidemiji, ko je toliko sprememb, prilagoditev in negotovosti, vsak išče duhovno moč v sebi, česar prej ni bilo. Ali jo iščejo tudi s tem, da pridejo fizično k duhovniku ali v cerkev, težko rečem, ker imamo omejitve. Nekateri ljudje pokličejo za pogovor."
V velikem tednu se množično udeležujejo verskih obredov. Kako bo to izvedeno letos?
"Verniki ste povabljeni, da duhovno vzdušje in blagoslove naredite v družinskem krogu, preko medijev spremljate molitev, si v cerkvi vzamete oljčno vejo in blagoslovljeno vodo in doma pokropite, saj so cerkve odprte. Hkrati pa naj bi oče ali mama doma rekla, da se usedemo skupaj in sami kaj zmolimo. Seveda če sta oče in mama dovolj pogumna in samozavestna (smeh)."
Vemo, da radi igrate nogomet. Spremljate evropsko prvenstvo do 21 let, ki je te dni v Sloveniji? Je epidemija prekinila vaše aktivnosti, ki niso vezane zgolj na Cerkev?
"Malo spremljam, predvsem preko vašega Večera. Na slovenski ravni koordiniram ekipo duhovnikov v dvoranskem nogometu, to mi je hobi in vir povezanosti s kolegi in prijatelji, da se srečamo in kakšno rečemo. To je tudi motivacija, da skrbim za osebno kondicijo. Zdaj tega žal ni."
Kako uspešni ste slovenski duhovniki nogometaši na evropski ravni?
"Nekje na sredini smo (smeh). Med osemnajstimi ekipami smo okoli devetega mesta. Naša prednost je zagotovo to, da imamo tedenska srečanja ob nedeljah zvečer, to nas ohranja povezane, nismo najmlajši, imamo pa izkušnje."
"Za družinsko mizo ne tolcite splošnih tem, povejte si, kako ste"
Pred časom je Slovenska škofovska konferenca izrazila mnenje o cepljenju proti novemu koronavirusu.
"Tudi sam sem nekaj mesecev čakal z odločitvijo o cepljenju. Ker vidim, da epidemiji ni konca, sem se prijavil za cepljenje. Mislim, da naj bo to tisti konkretni korak, če lahko s tem kako pripomorem k ustavitvi širjenja bolezni. Po starosti še nisem na vrsti za cepljenje, vendarle imam kar nekaj stikov in verjamem, da je prav, da s cepljenjem prispevam k izboljšanju stanja. V osnovi pa verjamem, da so mednarodni nadzori nad cepivi kvalitetni."
Vas verniki vprašajo za mnenje, čutite to odgovornost?
"Absolutno. Načeloma se strinjam z uradnimi navodili škofov, redkokdaj javno nasprotujem njihovemu mnenju. V osebnih pogovorih pa se ne opredelim, če za to ni potrebe. Ker nisem zdravnik, včasih na kakšno vprašanje težko odgovorim."
V Maribor ste se preselili iz Tepanj. Kako se počutite tukaj?
"Dvajset let sem že Mariborčan. Po sedmih letih študija sem bil dve leti kaplan na Pobrežju, skoraj dvanajst let sem duhovnik tukaj. Pobrežje je mlada župnija, veliko kamna, stekla, železa in betona, v Kamnici pa so starodavni oboki, omare, zakristija. Sprememba je bila velika. V Kamnici se zelo dobro počutim, všeč mi je življenje, ko se srečujeta mestni in podeželski način razmišljanja in življenja. Rad se peljem na Urban in Gaj (Sv. Križ), lepo je. Opazil sem, da med epidemijo v te konce prihaja veliko pohodnikov in kolesarjev."
V središču Kamnice pripravljate javno velikonočno okrasitev.
"Zadnje mesece veliko energije vložim v to okrasitev. Vesel sem, da predsednik krajevne skupnosti sprejema moje pobude, da skupaj izpeljemo javne okrasitve. Nekaj energije je potrebne za idejo, da se najdejo mojstri, ki to naredijo, in da se vse namesti. Dve leti je imelo križišče adventno okrasitev, nazadnje tudi božične jaslice. Ker ni možno bolj intimno praznovati v cerkvi, naj se z okrasitvijo v javnem prostoru lažje kdo spomni na praznično vzdušje. Pa tudi da se v javnem prostoru, ki ga sestavljajo neverni, manj verni in verni ljudje, ustvari domačnost, da je bolj prijetno za vse. Veseli smo, da je tudi občina naklonjena okrasitvi."
Opazili smo, da kot alternativni način komunikacije z verniki uporabljate tudi družbeno omrežje Facebook, kjer pa je izmenjava mnenj pogosto nekulturna.
"Bojim se, da nas je splet zapeljal s tem, da lahko ljudje dokaj nenadzorovano bruhajo svoje frustracije in jezo, včasih celo anonimno. Do tega načina dialoga imam distanco, vabim vse, da smo bolj strpni do drugače mislečih in drugače verujočih. Epidemija marsikomu jemlje moč, zato se nestrpnost krepi. Treba je potrpeti, prenesti nekatere stvari. Z vero in trudom za normalne odnose. In potem bomo zmogli javni diskurz, tudi preko socialnih omrežij, ohranjati na spoštljivem nivoju. Eno je, ko gre za splošne teme, drugo pa je vprašanje vere. Slovenci nasploh o veri v javnosti nismo navajeni govoriti, takoj postanemo nestrpni, ko kdo javno govori o veri. Presenečen sem bil, da je na slovenski Emi dvakrat zmagala pesem Ane Soklič, ki ima dokaj duhovno krščansko noto. To je upanje, da je možno, da bi kot narod sprejeli, da je javno govoriti o veri nekaj normalnega. Intimno vsi verujemo, zakaj to ne bi smelo biti javno. Nihče nikogar ne sili, a prav je povedati svoje mnenje in za njim stati. Na tem polju smo v Sloveniji še nezreli in nesamozavestni."
Česa si želite v Mariboru?
"Vsem Mariborčankam in Mariborčanom voščim blagoslovljene velikonočne praznike. Da se zavedamo, tudi če praznujemo le v družinskem krogu, koliko lepega je med nami, tudi v družinskem življenju. Iščite to, kar je dobrega. S krščansko vero doživljamo živ spomin na to, da Bog ostaja z nami, pa naj bodo še tako negotovi časi. Temeljno upanje, veselje nad stvarmi v življenju, ohraniti moramo temeljno vedrino, da se ne pustimo zamoriti. Imamo dobre danosti za življenje, ki jih mnoge dežele in celine nimajo. Biti moramo hvaležni in pošteni do dobrih življenjskih razmer. Ker Maribor rad malo jamra na vseh področjih. Vsem želim duhovno bogate praznike. Ne bojmo se biti malo bolj osebni v pogovorih. Kje, če ne v družini, se lahko malo potožimo? Da se ustvari temeljno zaupanje v družinah. Ljudje zelo pogosto intimne stvari razgalijo po spletu, ker očitno doma ni okolja, ko bi lahko povedali, da jih kaj žuli. Ljudem želim splošno kulturo ustvarjanja družinskega dialoga, da se ni treba vedno delati uspešne in močne. S spremljanjem in podoživljanjem velike noči, Kristusovega trpljenja in zavrnitve, lahko slutimo, da to ni zadnja resničnost našega življenja, tudi smrt ne. Čaka nas nekaj neskončno lepšega in večjega."
Prisluhnite pogovoru na povezavi TUKAJ.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
