Ker je takoj po drugi svetovni vojni v Mariboru primanjkovalo kadra, so ustanovili Tehniško srednjo šolo z dvema smerema - elektrotehnika in strojništvo -, vsak razred je imel 35 dijakov. Šola je začela delovati v Cankarjevi ulici v šolskem letu 1950/51. Temu pa je nasprotovala takrat edina Tehniška srednja šola v Sloveniji v Ljubljani. Bili so tako uspešni pri republiški vladi, da so mariborsko šolo ukinili po prvem letniku. Dijakom pa je bilo ponujeno nadaljevanje šolanja v Ljubljani in stanovanje v internatu te šole. Nekateri starši žal niso imeli dovolj sredstev za pokrivanje stroškov, zato so morali nekateri dijaki šolanje prekiniti; vpisali so jih v druge mariborske šole.
"Naš razred elektrotehnike se je skoraj v celoti vpisal na TSŠ v Ljubljani. Naš razred je bil 2. d, klicali pa so nas mariborski ali "toti" razred. Da so razred popolnili, so nam dodali nekaj Ljubljančanov," popisuje Božo Hribernik, eden od nekdanjih dijakov. Ker so hoteli dokazati, da je bila mariborska šola slaba, so bili nekateri profesorji krivični in so zahtevali veliko. Nekatere je motila tudi štajerska izgovorjava, posebno profesorje slovenščine. Toda to je v razredu ustvarilo posebno vzdušje, razvila sta se izredna medsebojna solidarnost in tovarištvo. "Temu so se pridružili tudi ljubljanski sošolci. In to drži še danes po toliko letih," pravi. Njihov razred, takrat 4. d, je bil nato leta 1954 maturitetni prvak celotne TSŠ v Ljubljani, poleg tega pa še najboljši razred v športu.
Ob obletnicah mature so se redno srečevali vsakih pet let. Letos so 65. obletnico praznovali na kmečkem turizmu Brunček v Rošpohu pri Kamnici. Prišlo jih je 13, tudi dva sošolca iz Ljubljane in Kranja. "Zmeraj se najprej poklonimo tistim sošolcem, ki jih ni več. Janez iz Ljubljane je prišel s kitaro, tako da smo lahko zapeli nekaj pesmi, potem pa se posvetili spominom s slikovnim prikazom s preteklih srečanj z željami za lepo prihodnost. Sklenili smo, da se ponovno vidimo čez pet let," je še zapisal Hribernik.
