Veliko besed in napovedi, a bore malo dejanj, še posebej tistih v pravi smeri, je zaznamovalo dosedanje delovanje aktualne vladne koalicije. Slednjega ji ob zadnji potezi ni mogoče očitati.
Pol leta po tem, ko so na posvetovalnih referendumih preverili podporo, je luč sveta v obliki predloga zakona ugledala prva od štirih idej, ki se v tukajšnjem prostoru medijo že leta. Podelitev pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je od vseh; tu sta še preferenčni glas na parlamentarnih volitvah ter raba in gojenje konoplje tako za medicinske kot rekreativne namene, zagotovo eno izmed najobčutljivejših družbenih vprašanj. In hkrati plodno gojišče za ideološke, svetovnonazorske spopade, vzbujanje strahu in manipulacije. Na račun manjšine.
To se je zelo nazorno pokazalo v zadnjih šestih letih razprav, kolikor je minilo od poziva upokojene učiteljice Alenke Čurin Janžekovič in akademika Janka Pleterskega, naj izvoljenci ljudstva človeku, ki se za to zaradi neizmernega trpljenja odloči po lastni želji in volji, tudi v Sloveniji omogočijo pravico do mirne in dostojne smrti z uzakonitvijo pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
V delu politike, kjer so bili tej pravici naklonjeni, so vselej v strahu pred burnim odzivom dela javnosti in morebitnim upadom politične podpore, pokleknili z argumentom o nujnosti širokega družbenega soglasja. Enako strahopetno je ta ista koalicija ravnala lansko pomlad, ko je predlog Srebrne niti zavrnila na začetku zakonodajne poti.
Na drugem političnem polu so se ob podpori zdravniških organizacij in Katoliške cerkve, sklicevali na svetost življenja, v imenu katerega je tudi neizmerno trpljenje le eden od "darov" življenja, ki ga je pač treba preživeti. Svarili so pred umori starih in zlorabami, ki da se že dogajajo po svetu, a jih niso uspeli podpreti z dokazi.
Da bi besede (predlog) meso (zakon) postale, je še dolga pot
Bo zdaj, ko so predlagatelji v želji, da bi tistim, ki se zaradi bolezni ne želijo posloviti v mukah, ki jim jih tudi pri nas sila šepajoča paliativna oskrba ne more olajšati, pripravili kompromisni predlog, ki ne vključuje evtanazije, kaj drugače?
Zagotovo tega ni mogoče pričakovati od Katoliške cerkve, saj je eden njenih temeljev sklicevanje na svetost življenja. Bi pa bilo dobro, da bi bili vsaj drugi sposobni stopiti v dialog, prisluhniti drugače razmišljujočim in razpravljati o predlaganih rešitvah. Kajti kljub zavezanosti k skrbi za bolnika – pa čeprav se omenjena pravica ne dotika le medicinske etike - bi tudi v zdravniških organizacijah morali spoznati, kot je že lani za Večer opozoril nevrolog Zvezdan Pirtošek, da se je "v 21. stoletju obraz medicine, staranja, bolezni, tehnologij, z njimi pa tudi umiranja in smrti spremenil. In to nas postavlja pred nove dileme in vprašanja, na katera kot družba moramo odgovoriti, upoštevajoč razvoj družbe, medicine, etike in prava."
In če se vrnemo še h koaliciji. Predstavitev popravljenega in dopolnjenega predloga je šele prvi korak. Da bi besede meso postale, ga bo treba spraviti v in skozi parlamentarno proceduro ter ustrezno zavzeto argumentirati ob zelo verjetnem naknadnem referendumu.
