(BRANJE) Mariborska hohštaplerija

Stal sem pred Hutterjevo vilo, ob robu mariborskega mestnega parka. Svoj čas najimenitnejšo stavbo v mestu, vzor meščanskega gospodinjstva in življenjskega sloga tistega časa. Gledal sem hladno, škatlasto, zanemarjeno, od časa pogrizeno vilo in zdela se mi je neznansko grda. Nič gosposkega ni več na njej. Jeza je v meni začela tleti in pomislil sem, da bi najbrž samo Maribor in Tirana bila sposobna v svoj čas najbolj šminkersko hišo dati nekaj tako zelo nebleščečega, kot je policijski urad.
Prijazen policist mi je dovolil narediti krog. Sprehodil sem se na vrt in si predstavljal družino Hutter, kako pod tistimi dolgimi brajdami sedi na čajanki. Kar videl sem, kako Josip Hutter, sicer Kočevar, ustanovni član najstarejšega slovenskega Rotary kluba, mariborskega, industrialec, ki ga danes slavijo kot kapitalista na strani delavcev, nekje v senci bere časopis. Presenetila me je misel, da je najstarejši rotary klub - po definiciji manifestacija kapitala, elitizma in dobrodelnosti - nastal prav v Mariboru. Kako drugače je moralo biti takrat vse. V časih, ko so moški nosili klobuke. Ne zgolj kot zaščitni znak, ampak ker so resnično bili gospodje.
Vmes je zavel, in morda niti ne povsem odvel, ideološki vihar ter odnesel in prinesel marsikaj. Rojen leta 1984 si ne bom jemal pravice razsojati, kaj je bilo prav in kaj povsem narobe, a zagotovo se je mentaliteta mojega mesta v tem času morala močno spremeniti. Nekje vmes sta gosposkost in elitnost postala nezaželena. Kar je včasih bil duhovni, prosvetni in finančni vzor, je danes preseravanje, špananje, ven metanje, bogatunstvo in hohštaplerija. Biti iz boljše družine, so včasih rekli tistim iz vil. V letih mojega odraščanja bi kak sin iz boljše družine zagotovo moral svojo šolsko torbo iskati na stranišču in domov hoditi po varnih stranpoteh. Še najbolj so k obujanju elitizma v zadnjih letih pripomogli nepremičninarji, ki poskušajo povprečne bivalne prostore dražje prodati pod izgovorom kvazielitnih, trendovskih ter ah in oh prestižnih sosesk. Kar predrzno v mestu, v katerem smo desetletja poslušali, da je edino, kar sem paše, delavsko, ljudsko, preprosto, če ne že kar ruralno. Močna podeželska duša je ostala tukaj. Skoraj vsak je v Maribor prišel s kake njive, starih meščanskih družin je ostalo malo. In tako se družimo ob postavljanjih klopotcev, obrezovanjih trt in spreminjanju mošta v vino. Kar je lepo. Povezanost z naravo, negovanje izročila in pristen stik. Same pozitivne reči. Le nekdo naj mesto z vaško dušo tu in tam opomni, da ni zgolj to. Ker, malo še manjka, pa bodo osrednji mariborski družabni dogodek koline.
Urbanost je antipatična, izumetničena in snobovska beseda. Bolj so mi všeč svetovljanskost, esprit in seksi. In v pravo mesto spada tudi elita. Jasno, kaj pa jaz, rojen streljaj od košaške klavnice, sploh vem o eliti. Zagotovo to, da vsaka družba potrebuje nekaj, k čemur strmi. To je gonilo napredka. Zelo dolgočasno je zreti v nebo, na katerem ni zvezd.