Zagotovo ena najbolj markantnih zgradb na današnjem Trgu generala Maistra je stavba Prve gimnazije. Morda še bolj od njene mogočnosti je fascinanten podatek, da so jo zgradili v zgolj dveh letih. Gradnja se je pričela 10. junija 1871 s svečanostjo naprej v rotovški dvorani, nato je sprevod z gosti in dijaki realke v spremstvu godbe iz železniških delavnic odšel do gradbišča. Tam je zbrane nagovoril župan dr. Otmar Reiser, za njim še nekaj govorcev, tudi ravnatelj višje realke Josef Essl. V posebej za to priložnost pripravljeno stekleno posodo so dali spominsko listino, priložili avstrijske in tuje novce, županovo sliko, načrt stavbe arhitekta Wilhelma Bücherja ter po en izvod Tagesposta in Marburger Zeitunga. To posodo so shranili v pločevinasto škatlo skupaj z zapečateno steklenico pekrskega vina vinogradnika Edvarda Rauscherja. Škatlo pa položili v vdolbino temeljnega kamna. Dobri dve leti kasneje je bila otvoritvena slovesnost.
Seveda pa je gradnja tako mogočne stavbe dodobra izpraznila občinsko blagajno in že med njo je bilo treba prilagoditi načrte. Tako so uro namestili šele dve leti kasneje, žrtvovana je bila tudi urejenost pločnikov, kanalizacija napeljana za silo. Ob tem je ravnatelj Josef Essl hudo zbolel in dobrega pol leta po otvoritvi nove stavbe, 13. aprila 1874, zaradi izčrpanosti umrl.
Zgodba o preteklosti šolske stavbe, ki jo je mogoče prebrati tudi na spletni strani Prve gimnazije, je približno stoletje in pol kasneje navdihnila sedanje dijakinje in dijake. Težave iz časov gradnje, zakopano skrinjico in smrt ravnatelja Essla so povezali in se domislili sprehoda po zgradbi, na katerem bi obiskovalci z reševanjem nalog in iskanjem predmetov šolo rešili starodavnega prekletstva. To je tudi več kot primerna obeležitev obletnice stavbe, ki jo obiskujejo.
Izziv, ki so ga poimenovali Misija Quadrivium, so prvič predstavili na nedavnem Mladem festivalu sprehodov. V četrtek, 28. septembra, se je tako osem obiskovalcev točno ob 18. uri zbralo pri vodnjaku pred Prvo gimnazijo. "Znova so se pojavile govorice o starodavnem prekletstvu, ki jim nihče ni verjel, dokler niso ob prenovi učilnic, v nekdanjem ravnateljevem stanovanju, pod starim podom našli tega dnevnika. V njem je ravnatelj Essl podrobno opisal nenavaden spor z arhitektom zgradbe, Wilhelmom Bücherjem in prekletstvo, ki ga je njegova trmoglavost privlekla nad stavbo Prve gimnazije. Zato smo danes zbrali vas, da pomagate ob 150. rojstnem dnevu šolo rešiti starodavnega prekletstva," sta na začetku povedala Hannah in Aleksander, člana ekipe, ki je zasnovala misijo. Udeleženci so dobili "ravnateljev dnevnik" ter vstopili v gimnazijo. Najprej so si v eni od učilnic ogledali kratki promocijski film, nato pa pognali svoje male sive celice.
Pri snovanju in izvedbi so sodelovali dijaki:
Aleksander Tomić - arhitekt Wilhelm Bucher, glavni custus, snovalec in oblikovalec pripomočkov, sprehajalec na Mladem festivalu sprehodov, Jakob Žebeljan - župan Matthaus Reiser, fotograf, režiser in montažer promocijskih filmov, Jure Senekovič - ravnatelj Josef Essl, Žiga Kramberger - snemalec promocijskih filmov, Matija Friedl - pripovedovalec in bralec, Hannah Krautberger Balažič - alegorija, svetovalka za escape roome in latinščino, sprehajalka na Mladem festivalu sprehodov, Vanessa Alia Petrič - alegorija in avtorica figuric alegorij, Nika Bedenik - alegorija, svetovalka za latinščino, Dora Šalda - alegorija in avtorica logotipa Misije Quadrivium ter profesor, mentor Boris Ferk - osnovna zamisel in scenarij.
Dijakinje in dijaki Prve gimnazije, ki so Misijo Quadrivium sestavili, pri namigih, nalogah in ključih za reševanje nisi šli "na prvo žogo", včasih tudi na drugo ne, zato je bilo reševanje vse prej kot lahko. Najprej je bilo treba razvozlati, kaj sploh iščejo, šele nato se je reševanje šole lahko pričelo. Od nadstropja do nadstropja, včasih bolj nazaj kot naprej, kdaj tudi narobe, trikrat okoli in dvakrat gor ter enainpolkrat dol. Od kleti do podstrešja in vse vmes. Počasi se je zabojček, v katerega so zlagali najdene predmete, polnil in po uri in pol je bilo jasno, da jim bo uspelo.
Zadnji predmet, steklenico, je ekipa našla v šolski kleti, ključ, obešen okoli vratu steklenice, pa je nakazoval, kje se bo reševanje šole zaključilo. Ključ je odklepal vrata na vrhu zadnjih stopnic in pričakalo jih je mračno podstrešje, le nekaj talnih lučk je nakazovalo, kam morajo. Našli so tudi skrinjico s ključavnico. A kje najti pravo kombinacijo številk? Po nekaj neuspelih poskusih so razvozlali še to, skrinjica se je odklenila in preostalo je le še, da vse najdene predmete zložijo vanjo in s tem šolo rešijo prekletstva.
Na koncu so člani reševalne ekipe prejeli diplome: "Čestitamo! Quadrivium je zaključen, prekletstvo premagano. Z logičnim razmišljanjem, vztrajnostjo, pogumom in kančkom sreče ste pomirili alegorije znanosti in šoli omogočili, da uspešno deluje še vsaj naslednjih 150 let. S tem ste pridobili častni naziv custos minimus."
150 let po otvoritvi mogočne stavbe, ki še danes dominira nad Maistrovim trgom, lahko le še zapišemo, da jo še vedno obiskujejo dijakinje in dijaki, ki mislijo s svojo glavo, so inovativni, iznajdljivi, radovedni, željni znanja in ki spoštujejo institucijo, ki jo obiskujejo. Z Misijo Quadrivium, za katero si zaslužijo vse pohvale, so se na izjemen način poklonili svoji šoli. Nedvomno bi bil ravnatelj Essl, ki ga je stavba stala življenja, ponosen, od ponosa bi pokal tudi župan Reiser.
