Druga priložnost: "Tu sem dobil novo življenje"

Za mlade od 15 do 26 let, ki niso končali srednje šole, so brez zaposlitve in ne vedo, kako naprej, je primeren program projektnega učenja za mlade Pum-O. Na Andragoškem zavodu Maribor Ljudski univerzi ga izvajajo že 18 let. Program se izvaja v skupini, a je vsebina individualno prilagojena vsakemu posamezniku.
"Šele ko začneš hoditi v Pum-O, vidiš, da je to čisto drugače, kot si si predstavljal," pravi Albert Dobaj. Ko se je v prvem letniku po šestih mesecih izpisal iz srednje šole in ni vedel, kam naprej, je marca prišel v Pum-O na predstavitev, a se mu je zdelo, da je to 'kar nekaj', 'brezzvezno", in se ni vključil. Čez nekaj mesecev si je premislil in program začel obiskovati.

"Čisto drugače kot v šoli"

"Tu je čisto drugače kot v šoli. Tu so mladi od 15. do 26. leta. Slišiš njihove zgodbe, kako jim je bilo, ko so bili v enakem položaju, kot si zdaj sam, in kako so se borili s tem. Tu te poslušajo, ti pomagajo. Ko sem prišel, sem bil v slabem stanju: imel sem depresijo, veliko žalosti, nisem imel družbe, le enega kolega iz osnovne šole. Tu pa se mi je življenje popolnoma spremenilo. Spoznal sem nove kolege in pomagali so mi, enako tudi mentorji, skozi depresijo, osebnostno spremembo. Premagal sem strah pred nastopanjem, pridobil samozavest, shujšal 30, 40 kilogramov, prišel do ideje, kaj bi počel v življenju. Dobil sem novo osebnost, novo življenje."

Nekateri se odločijo za službo

Tudi Nino Matela, ki je Pum obiskoval od lanskega marca do letošnjega februarja, pravi, da mu je "Pum-O veliko dal - postal sem samozavesten, zastavil sem si cilje v življenju". Kako se to doseže? "S pogovori, tudi s pritiski, da se premakneš, z zgledom drugih pumovcev, konkretnimi izkušnjami, delavnicami, mednarodno izmenjavo - bil sem v Gruziji in na mednarodnem taboru v Kungoti."

Za vsakogar drugačna pomoč

Marcela pa je ob našem obisku od zaposlitve ločil le še korak: zdravniški pregled je že opravil in je čakal, da ga podjetje pokliče za podpis pogodbe. "Kmalu po vključitvi v Pum-O smo si morali izbrati svoj osebni projekt in jaz sem si izbral didžejanje. Nato sem šel na tečaj za didžeja in ga končal, marca pa sem naredil še tečaj za varilca. Ob službi bi se rad ukvarjal tudi z didžejanjem," pravi Marsel. "Tu v Pumu je najboljše to, da je veliko individualnega dela, pogovorov. Skozi to lahko spoznaš, kaj bi sploh rad," poudari Marcel. Mentor David Rebernik njegove besede potrdi: "Pri nas ni tako kot v šoli, kjer se vsi učijo enako in se šolar prilagodi šoli, ampak je obratno. Pri nas se vsebina prilagaja posamezniku, da ta najde, kar si želi, da identificiramo njegove včasih skrite želje ali pa jih privedemo v realne okvire. Vsakdo potrebuje drugačno pomoč: eden malo pomoči, da zaključi šolo, drugi psihološko pomoč in podporo, ker je anksiozen ali ker ima težave doma, tretji pomoč pri iskanju tega, kaj bi sploh rad ..."

Od pumovke do mentorice Pum-O

V Pum-O se torej rojeva veliko uspešnih zgodb. Mednje gotovo sodi zgodba Nine Skupek, nekdanje pumovke, ki je danes tam mentorica. "Ko sem bila v tretjem letniku, je mama zbolela za rakom, in nisem zaključila mature. Svetovalka mi je predlagala Pum. Ko sem prišla sem, me je prvič v življenju nekdo vprašal, kaj bi pa jaz rada - dotlej sploh nisem razmišljala, da je to opcija. Ogromno mi je dalo to, da smo se tu lahko izražali, da so nas sprejeli takšne, kot smo, in da smo se kot skupina zelo povezali, še zdaj smo prijatelji. S pomočjo mentorjev in naše bližine smo se opolnomočili."
V Pumu je naredila maturo in nato doštudirala psihologijo. Še v času študija je s štirimi sošolci ustanovila Društvo študentov psihologije, se začela ukvarjati z mladinskimi deli, mednarodnimi projekti in preko društva pošiljala mlajše študente na prostovoljno delo v Pum - sama pa iskala zaposlitev drugje, se smeji. "No, potem mi je mož rekel: 'Zakaj pa ti v Pum ne pošlješ prošnje?' In sem jo. Najprej sem začela izvajati prostovoljske delavnice, zdaj pa sem dobro leto redno zaposlena kot mentorica," pravi Nina, ki ji je delo "bolj poslanstvo kot služba".