Uroš Gramc
Skoraj štiri leta je od konca športne kariere Filipa Flisarja, ki je smučarski kros pripeljal v dnevne sobe Slovencev. Imel je visoke ambicije in jih z naslovom svetovnega prvaka, kristalnim globusom in sedmimi zmagami v svetovnem pokalu skoraj v celoti izpolnil, a na koncu poti ga ni čakalo lagodno življenje upokojenca. "Sem se že integriral v družbo kot navaden državljan, toda realnost je drugačna od mojih pričakovanj, haha. Mislil sem, da bo življenje bolj na 'izi', ugotovil pa, da je kariera vrhunskega športnika zelo na 'izi'. Malo karikiram, toda prostega časa imam še manj. Verjetno je del razlogov v tem, da imam vedno visoke apetite in bi ves čas rad nekaj delal," nam je priznal 36-letni Mariborčan.
Zadovoljevanje ega ostane v sržu identitete
Veliko športnikov se po prehodu v novo življenje sooča s težavami. Nekoč prvi brki smučarskega krosa niso bili izjema, čeprav je Flisar ostal aktiven. Še smo ga videvali na malih ekranih, a v oglasih, kuharski oddaji ... "Dokaj okej sem 'pohendlal' in poskušam ostati pozitiven, ampak bilo je težko, pri meni verjetno še težje. Če si bil tako dober športnik, da si bil svetovni prvak, olimpijski prvak, karkoli, pomeni, da si bil zelo ambiciozen in si vedel, kaj moraš narediti, da dosežeš cilje. Jasno, tu je veliko zadovoljevanja lastnega ega. Ne da bi se ven metal pred drugimi, ampak to, da si uspešen športnik. Ko končaš kariero, ti to ostane v sržu identitete. Ne postaneš karakterno drugačen," je pojasnil razloge za krizo identitete.
Na vprašanje, kaj zdaj, se je znašel v precepu. "Da bi šel v službo od osmih do štirih, ni bila opcija, ker imam višje cilje. Da bi bil trener, tudi ne zadovolji mojih pričakovanj. Po uspešni karieri so realno zelo majhne možnosti, da boš v drugi enako uspešen ali še bolj. Zelo težko boš spet najboljši na svetu, ampak pričakovanja ostanejo. Bil sem v golažu neprijetnih stvari, še z Moniko sva se razšla, imava otroka, korona je vsekala in sem bil dve leti zaprt, imel pa sem načrtovane projekte z Red Bullom, Elanom ... Ne bom rekel, da je šlo vse narobe, spremenilo se je. Ampak zdaj je lažje dihati. Ni več korone, rešil sem stvari, začel nov posel. Spet sem našel nekaj, kar me rajca, spet lahko uresničujem svoje velike ambicije. Super je."
V Kreischbergu na SP 2015 so "originalne" pohorske šunke zaslovele, prismučale do zlata, zdaj so zaživele v konvencionalni obliki za na krožnik. "Pohorska šunka je postala moja glavna preokupacija. Lani za veliko noč sem startal z njo, bilo je uspešno in se v redu nadaljuje. Poslovanje v mesarskem svetu ni nič kaj podobno športnemu. Ogromno je učenja, toda najbolj pomembno je, da vidim potencial. Imam zagon, voljo iz te znamke narediti veliko in zelo uspešno zgodbo," je povedal Flisar. Idej mu ne manjka, a ne zmore vseh uresničiti hkrati. "Rad bi, da bi se že jutri vse prodajalo, da bi se že 'merch' zraven, ampak ne gre, če nimaš v ozadju milijonskega kapitala, da bi zaposlil ne vem koliko ljudi. Step by step ni nujno napačna pot. Včasih se zagnati kot svinja v buče ni najbolj pametno." V poslovnem svetu se je kot športnik pojavljal pri promocijskih zadevah, zdaj je na drugi strani. "Zamisel, podjetje, blagovna znamka, vse je moje. Jasno, imam izvajalce, nimam sam mesnopredelovalnega obrata. Ta pot je bistveno težja, kot če bi posodil ime večji mesariji, a ker verjamem v ta brand, sem to želel narediti sam."
Pogreša dobro stran tehtnice
Zadnje čase je spet precej na snegu (pripravlja projekt, o katerem še ni želel govoriti). "Bil sem med zelo redkimi, ki si med kariero nismo poškodovali kolen, uspešno sem sfural, potem pa sem si v dveh letih potrgal križne vezi v obeh. Pohorske šunke so malo nastradale, zdaj pa spet španajo po kucljih gor in dol. Letos sem že začel smučati, prejšnji teden sem bil v Kaprunu." Vsako leto ga v začetku smučarske sezone zasrbijo noge. "Poznam zelo malo športnikov, ki bi jim bilo popolnoma vseeno, sploh takšnim z dolgo kariero in uspehi. Vedno skušam gledati racionalno. Kariera je kot tehtnica, na kateri so dobre in slabe stvari. V enem trenutku slabe pretehtajo in zaključiš kariero, dobro stran tehtnice pa, jasno, pogrešaš. Prijatelji po svetu, potovanja, zmage, proge, lepi dnevi ... Da se malo potolažim, pomislim, kako so moji prijatelji morali celo poletje trenirati, koliko parov smuči so vlačili na ledenike, na slabo vreme, letos je bilo katastrofalno."
Vsako leto gre na kakšno tekmo, potipa vzdušje, da ostane v stiku s krosom. Februarja v Reiteralmu ga je zelo zagrabilo. "Da sem en teden kasneje šel tja za en dan na progo za treninge. Za dušo, bilo je super," je dejal Flisar. Je tudi član komisije pri FIS, ki vetri pravilnike, a mu je žal, da v Sloveniji nima naslednika. "Problem je, ker ni ljudi, ki bi to počeli. Ni niti športnikov. Včasih me kdo vpraša, kako, pa odvrnem, saj niti alpincev ni. Ko sem postal mladinec pri Braniku, nas je bilo v eni generaciji, ki je iz dveh letnikov, 37 v klubu. Po Žanu Kranjcu so v petih generacijah trije v Sloveniji. Ta šport doživlja velik osip, drag je. V Sloveniji imamo še težje pogoje, nimamo ledenikov. Avstrijcem je lažje, v pol ure, uri si tam." Iz Maribora je šla še Zlata lisica. "Saj ne vem, kaj naj rečem. Škoda se mi zdi, ker vemo, kako je bilo včasih. Vsi so živeli z Lisico. Škoda pa tudi zato, ker generalno gledano je smučanje v Sloveniji zdaj na nivoju. Imamo odlične tekmovalce, Kranjca, Ilko, Slokarjevo. Ljudje so spet začeli malo dihati s smučanjem," je sklenil Flilp Flisar.
