Ideja za organizacijo se je porodila dolgoletnemu mariborskemu atletskemu trenerju Milanu Lorenciju. Že na prvi Pionirski olimpijadi leta 1977 je bil odziv mariborskih osnovnošolcev izjemen. Tekmovanje je bilo vse do konca osemdesetih let, ko je zaradi najrazličnejših vzrokov plamen Pionirske olimpijade ugasnil, pravi praznik mariborske osnovnošolske atletike.
Tekmovanje je bilo običajno konec septembra in v začetku oktobra. Najprej se je v tridnevnih kvalifikacijah pomerilo tudi do dva tisoč osnovnošolcev, najboljši so nastopili še na finalni prireditvi. Mlajše pionirke in pionirji so tekmovali v tekih na 60 in 600 metrov ter v skoku v daljino, starejše pionirke in pionirji pa v tekih na 60, 300 in 1000 metrov, v štafeti 4 x 100 metrov, skoku v daljino in skoku v višino, metu krogle in metu žogice, pionirji pa še, zanimivo, v hitri hoji na dva kilometra.
Da bi se nadobudnežem atletika kar najbolj prikupila, je bila Pionirska olimpijada organizirana po vzoru tiste prave. Dvigu zastave sta sledila prihod in prižig olimpijskega ognja, po vsaki disciplini pa sta bili na vrsti svečana razglasitev zmagovalcev in podelitev olimpijskih medalj in diplom. "Ves atletski stadion na Taboru je bil včeraj poln. Športno ozračje je bilo na vrhuncu, slišal se je glas napovedovalca, glasba, najboljši so stopali na zmagovalni oder ... vse je bilo kot na velikem atletskem tekmovanju," je vzdušje na Pionirski olimpijadi 4. oktobra 1980 opisal časnik Večer.