Spomeniki so odraz časa, v katerem jih postavljamo. Nekateri ostanejo, veliko več pa jih pristane na smetišču zgodovine. Nič drugače ni s spomeniki, ki so bili ali še stojijo v mariborskem mestnem parku. Osmega septembra 1882 so svečano odkrili litoželezni spomenik cesarju Jožefu II. avtorja Richarda Kauffungena, leto kasneje pa še nadvojvodi Janezu, ki ga je ustvaril Franz Seissenberger. Od leta 1900 je v zahodnem delu parka stal spominski steber Franzu Jožefu, od 1913. pa granitni blok z bronastim medaljonom, posvečenem nemškemu pedagogu Fridrichu Jahnu.
Po prvi svetovni vojni so te spomenike odstranili. Na mestu Jahnovega so leta 1927 ob deseti obletnici majniške deklaracije postavili granitno spominsko ploščo - od 1992. je tam granitni monolit, leta 1928 pa so ob deseti obletnici nastanka Jugoslavije obnovili spominski steber, ki je bil prej posvečen Franzu Jožefu. Na začetku promenade stoji od leta 1958 tonalitni spomenik Draga Tršarja, posvečen borcem za severno mejo, betonska krogla, forma viva pred glasbenim paviljonom pa simbolizira življenje in je delo Slavka Tihca iz leta 1973. Fontana pri ribnikih, nedavno ukradene popularne "gobice" avtorja Vojka Štuhca, je iz leta 1984, leto prej pa so ob stopnicah, ki vodijo proti ribnikom, postavili doprsni kip Edvardu Kardelju Stojana Batiča.
Mnogi Mariborčani Mestni park povezujemo z Leonom Štukljem. Večkratnemu olimpijskemu prvaku so leta 2007 v bližini glasbenega paviljona postavili doprsni kip, delo Alenke Vidergar, olimpioniku pa je posvečena tudi klop Ave Triumphator oblikovalca Mihe Kuharja. Neke vrste "spomenik" je tudi tisti, ki je nastal leta 2009 ob začetku promenade. V goste je bil povabljen rezbar iz okolice Maribora. Drevesu, šlo je za hrast oziroma graden, je najprej z motorno žago porezal krošnjo, potem pa v deblo umetelno izrezbaril "medvedke in veveričke".
Meščanke in meščani so bili nad "občinskim totemom", milo rečeno, zgroženi, odgovorni v mestu pa so se branili, češ da je tako ali tako šlo za odmrlo drevo. No, ostanki nekdaj mogočnega gradna se s tem niso strinjali in že kmalu po "umetniškem posegu" so se med izrezljanimi figurami pričeli pojavljati zeleni poganjki. A škoda je bila storjena in nepopravljiva, "mrtvo" drevo so že čez slabe tri mesece dokončno požagali in odstranili. Danes na "forma vivo" (v dobesednem pomenu) spominja zraven zasajena sadika novega gradna, skozi mesto pa bo moralo preteči še precej Drave, da bo dosegel mogočnost svojega nesrečnega in prezgodaj umrlega predhodnika.
