Območje Maribora je bilo poseljeno že tisočletja pred nastankom mesta. Pogled v življenja nekdanjih prebivalcev dopolnjujejo odkrita grobišča in posamezni grobovi iz različnih obdobij prazgodovine in rimske dobe. V glavnem je šlo za žarne pokope, poleg žare s pepelom pokojnika pa so bili v grob večkrat pridani tudi predmeti glede na status in spol pokojnika. V obdobju rimskega imperija so pokojnemu priložili še bakren novčič za plačilo brodnine Heronu, za prevoz čez podzemno reko Stiks.
Za najstarejše odkrito grobišče na ožjem mariborskem območju velja čez 200 odkritih grobov ob Mladinski ulici iz 1. tisočletja pred našim štetjem, iz časa tako imenovane kulture žarnih grobišč. V to obdobje sodijo tudi žarno grobišče na Pobrežju s prav tako več kot 200 grobovi, grobovi ob Lackovi cesti za nekdanjo opekarno v Radvanju in v začetku dvajsetega stoletja najdeni ostanki grobov v Sodni ulici.
Gradišče na Pošteli nad Razvanjem je bilo najbolj poseljeno v času starejše železne dobe med 9. in 6. stoletjem pred našim štetjem. V začetku so prebivalci Poštele svoje umrle pokopavali še na star način, o tem priča grobišče na Lepi ravni pod gradiščem, kmalu pa se uveljavi nov način pokopa, po katerem so nad žgani grob nasuli zemljo v obsežno gomilo. Več kot 100 gomil, po vsej verjetnosti jih večina pripada nekdanjim prebivalcem Poštele, nekaj pa je tudi rimskodobnih, se ob vznožju Pohorja razteza od Lepe ravni čez Razvanje pa vse do Pivole.
Velja še omeniti v Orehovi vasi odkrite keltske grobove iz 2. stoletja pred našim štetjem s pridanima dvema železnima mečema in sulicama ter 28 slovanskih grobov iz 10. do 11. stoletja našega štetja med ruševinami rimske ville rustice v Radvanju.
Po nastopu krščanstva je postalo sežiganje trupel sramotna kazen, rezervirana le za najhujše zločince, predvsem pa za krivoverce in čarovnice. Vse do reform cesarja Jožefa II. leta 1783 so umrle pokopavali v bližini župnih cerkva, tiste najuglednejše pa celo v njih. Tako je pravzaprav vsaka župna cerkev imela tudi svoje pokopališče. Poleg največjega znotrajmestnega obzidja na današnjem Slomškovem trgu je bilo v mestu in njegovih predmestjih še nekaj drugih pokopališč. Ne samo katoliških.
Prvič leta 1305 omenjena cerkev, posvečena svetemu Ulriku, je stala v današnji Prešernovi ulici, približno na mestu nekdanje Restavracije Center, ob njej pa so nedvomno že vse od začetka pokopavali okoliške prebivalce predmestja, kasneje tudi meščane. Samo pokopališče je prvič izpričano leta 1510, ko ga je na novo posvetil lavantinski škof Lenart Peyerl, zapisi iz druge polovice osemnajstega stoletja pa omenjajo pokopališki zid, velik lesen križ, poseben prostor za pokopavanje nekrščenih otrok in kostnico.
Cerkev so leta 1784 zaprli, jo leta 1811 razposvetili, še pred tem pa v korist Verskega sklada za 160 goldinarjev prodali, leta 1841 so jo dokončno odstranili. Na pokopališču samem so pokopavali umrle še do leta 1809. Svoj zadnji dom so med drugimi tam našli umorjeni čudak Ernst Ozula pa zadnji puščavnik, ki je živel pri cerkvici svete Barbare na Kalvariji, Jožef Abraham Cerer, na poti iz Rima na Poljsko umorjeni skrivnostni romar Luka Szwarzinsky in trije sinovi nekega Andreja Eichmaierja iz Košakov, ki jih je leta 1778 neznani zločinec v hlevu žive sežgal.
Lebarje so imenovali predel Koroškega predmestja, območje od Koroških vrat (pri današnji mariborski tržnici) do Vinarske, Vrbanske in Mladinske ulice. V bližini nekdanjega severozahodnega obrambnega stolpa, na območju današnjega Ljudskega vrta, je leta 1358 prvič omenjena Marijina cerkev s pokopališčem, leta 1454 opisana kot "vnnser lieben frawen capelln", ki stoji "am Lebar bej Marchburg". O cerkvi ni veliko znanih podatkov, opuščena je bila v obdobju med letoma 1522 in 1542, umrle pa so na njenem pokopališču pokopavali vsaj do 16. stoletja. Pokopališče je pogorelo, verjetno pa velja podobno tudi za cerkev, saj je bila ta že leta 1571 v razvalinah.
