Zelo redko se zgodi, da časniki objavijo nekrolog, posvečen poginuli opici, a očitno so bili časi v začetku leta 1935 drugačni. No, pa tudi opica ni bila čisto navadna. Mariborski večernik Jutra je tako 3. januarja 1935 zapisal naslednje vrstice: "Našim najmlajšim je bila v veliko veselje Scherbaumova opica, ki so jo hodili gledat in krmit na dvorišče. Ta opica je bila svoje dni prava atrakcija za naše otroke, poznajo jo že generacije, saj je dopolnila 60. leto svoje starosti. Danes dopoldne pa je nepričakovano poginila. Opico je dobil g. Gustav Scherbaum kot poročno darilo. Zato jo ne bodo pokopali, marveč bo ovekovečil njen spomin gačitelj Zieringer."
Podoben nekrolog so zapisali tudi v Mariborer (Marburger) Zeitung, ki je bil namenjen nemško govorečim prebivalcem mesta, a njihov članek je vseboval dve bolj ali manj pomembni razliki. Pri "marburgerci" so navedli, da bo opico nagačil "živalski preparator" gospod Wallner, mnogo bolj pomemben podatek, ki nam ga razkrije članek, pa je opičino ime. Tako izvemo, da je bila Scherbaumova opica v resnici opičjak po imenu Marko. Da imena niso navedli tudi v Mariborskem večerniku Jutra, kaže morda na to, da slovensko govoreče prebivalstvo mesta ni bilo najbolj navdušeno nad tem, da je imela opica slovensko ime, a to so le domneve. Kakorkoli, v obeh časnikih navajajo, da bodo Marka nagačili. Kaj se je z njim zgodilo potem, pa je zavito v tančico skrivnosti, in "nagačeni" Marko je veljal za izgubljenega. Vse do letos.
S kredence v muzej
Muzej narodne osvoboditve Maribor je 9. septembra na družbenem omrežju objavil fotografijo in zraven pripis: "K nam je zajadrala nagačena opica, ki trdi, da je Scherbaumova. Je ali ni, to bodo morali povedati strokovnjaki. Najprej pa v Ljubljano, kjer ji bodo z anoksi metodo uničili mikroorganizme in škodljivce." To, da je (domnevni) Marko našel pot prav v ta muzej, ni naključje, saj je v vili, v kateri danes domuje muzej, nekoč stanovala družina Scherbaum. Marko je torej letos kmalu po prihodu "domov" odpotoval na servis in čiščenje v plinsko komoro z inertnimi plini. Zgodba, kako se je nagačena opica sploh znašla v muzeju, pa se je pričela nekaj mesecev prej. In spet je za vse skupaj kriva objava na družbenem omrežju. Ko smo bili še globoko v prvem koronskem "lockdownu", je Bogo Wenzel, slovenskobistriški zbiratelj, zapisal, da ima njegov prijatelj Branko Vrbek iz Gabrnika nagačeno opico, ki bi lahko bila Scherbaumova. Kmalu po drugi svetovni vojni jo je prinesel njegov stari oče in od takrat je stala doma na kredenci. Kaj dosti o poreklu opice Vrbek ni vedel, ponavadi se je le pošalil, da je "opica v vsakem slučaju prišla iz Afrike".
Trupla živali zanimiva za preparatorje
Dr. Boris Kryštufek iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije je o prineseni opici poleg tega, da ni odrasla, povedal še, da so bili v trgovino z živimi živalmi v preteklosti vključeni mladiči. "Smrtnost je bila velika, trupla pa so bila zanimiva za preparatorje. Nekaj takšnih preparatov imamo tudi v muzeju. Možno je torej, da gre za žival, ki je poginila, morda v kakšni menažeriji, cirkusu, nekdo pa se je odločil, da jo ohrani, in je poiskal lokalnega preparatorja (dermoplastike so bile v ne tako oddaljeni preteklosti del domačega dekorja).
Opica je medtem že nazaj v muzeju v Mariboru, direktorica Aleksandra Berberih Slana pravi, da se bo kolega še posvetoval s strokovnjaki; v vsakem primeru bo ostala pri njih in bodo našli zanjo primeren kontekst. Ne nazadnje je simbol njihovega pedagoškega programa opica. Prihodnje leto bo o Scherbaumovi opici tudi izšla slikanica z ilustracijami Janje Kosi, avtorica zgodbe pa je Berberihova.
Wenzlov zapis je prebrala Marjetka Berlič, učiteljica zgodovine. Vedela je, da je bila ta opica nekoč dokaj pomemben kamenček v mestni zgodovini, zato je aktivirala moža. Njen soprog in Wenzel sta bila namreč nekoč skupaj pri tabornikih. Oba sta iz naftalina potegnila svoji taborniški imeni ter se iz Stojana in Boga po desetletjih znova prelevila v Žabca in Inšpektorja ter priskočila na pomoč. In tako je v začetku septembra tega čudnega leta 2020 v vrečki priromal s pajčevino obloženi in zaprašeni Marko.
Ta je mladič
Prve novice iz Ljubljane sicer niso najbolj vzpodbudne, a tega smo letos že vajeni. Kot kaže, je ta "pohorska" opica mladič, kar pa Marko ob svoji smrti ni bil. Opice te vrste tudi naj ne bi živele tako dolgo, da bi dosegle "metuzalemsko starost", o kateri so pisali v Marburger Zeitung. Upanje sicer pregovorno umira zadnje in nagačeno opico bodo še preučevali, da pridejo zagonetki do dna. A če se izkaže, da Marko le ni tisti Scherbaumov, se pravi morda še vedno skriva na kakšni kredenci, zaprašenem podstrešju ali za vrati steklene vitrine in čaka, da ga kdo odkrije.
