(FOTO) 30 let Picerije Verdi v Mariboru: Kjer vsak pozna tvoje ime

Mala picerija v kotu ene najstarejših ulic v Mariboru, v Dravski ulici na Lentu, je že davno prerasla osnovno poslanstvo peke in ponujanja pic. V tridesetih letih od veličastne otvoritve je prešla tranzicijo, a v bistvu ostala trdno zasidrana v spominih Mariborčanov. Butična picerija je danes, z vsemi akterji vred - legenda. In če niste vedeli, je tudi zibelka pic iz krušne peči na Štajerskem. A začnimo na začetku.Bili so časi tik zatem, ko je Lent dobil novo podobo - stare stavbe so dočakale težko pričakovano prenovo, predel mesta, ki so se mu meščani na prelomu prejšnjega stoletja raje izognili, je počasi okreval. Stanovalci so prišli pretežno novi, manjkala je vsebina in danes tako popularno oživljanje mesta se je pravzaprav pričelo na Lentu. Irfan Gruden - Feza in Branko Žerak - Maska sta se odločila, da bo tukaj picerija. Projekt ni bil nepremišljen kot mnogi danes, dobil je temelje, pa tudi dovolj trdno nadgradnjo, da je preplul manj ugodne vetrove. Sedaj je že sedem let lastnik in prvi pilot picerije Peter Vrečič, ki v lokalu dela vse od njegovih začetkov, torej od novembra 1991, in ga večina gostov kliče preprosto Pero. Tudi sicer so v Verdiju izvorna imena redkost, kot se za lokal, kjer vsak pozna tvoje ime, spodobi, se tukaj kličejo po partizanskih imenih.Najprej so se morali znebiti podganKo za edino veliko mizo začnemo premlevati zgodovino in prostor, postaja vse bolj jasno, da gre za butik, muzej, če želite. Vsa kovaška dela - in ni jih malo, to ve vsak Mariborčan, ki si je kdaj priboril buško na železnem drogu z zmajem nad katero od miz - so nastala v kovaški delavnici priznanega kovača Mihe Krištofa. Tudi podgane nad vrati so njegovo delo. Zakaj ravno podgane, ki morda le niso najbolj prijazna žival, če prodajaš hrano? Zgodbi sta dve, no, verjetno je še kje kakšna, a nekaj jih pač ostane v zgodovini lokala. Po Petrovi pripovedi so bile podgane bolj kot ne provokacija. Bil je čas, ko je Ivan Kramberger šokiral Slovenijo in postavil politiko novih obrazov, ki se je drži še sedaj: Lastnika sta rekla, da če je Kramberger prišel tako visoko na volitvah, naj pa še govorijo, da tukaj pečemo podgane! Kovač Miha pa: Lastnika sta se morala najprej znebiti podgan. Na Lentu jih je bilo zelo dosti nekoč in so še tudi sedaj. To ve vsak. Jaz pa pravim, kjer so ljudje, tam so podgane.No, kovinske podgane so še danes zaščitni znak enako trdoživega lokala in zraven njih je stari pekovski znak v obliki preste. Notranjost lokala je sedanji lastnik ohranil in se od leta 1991 ni spreminjala, obnove so bili deležni toaletni prostori in kuhinja, novi so hladilniki, ki so od poplav leta 2012 privzdignjeni. Tudi zaprt ni bil lokal v 30 letih nikdar, razen nekaj časa, ko so ga obnavljali. Posebnost so mize, katerih podstavek so stare singerice (za mlajše - starinski šivalni stroji), luči iz tifani stekla, vitraž in skodlana streha nad šankom. Vse je delo lokalnih mojstrov.Mariborska magdalenicaBili so prvi v marsičem, a ostanimo pri picah. Takrat so imeli pice v Majoliki, v Novi vasi je bil Nula3, a v obeh so imeli električne peči, pravita kovač in gostilničar. V Verdiju so se odločili, da bodo njihove pice prave, takšne kot v Italiji. Peč so gradili mojstri, ki so v času gradnje lokal zaprli in prepovedali dostop vsakomur, da ne bi prišlo do pečarske špijonaže. Dejansko smo imeli težave, ker se je nekaj kamnov v peči povesilo in smo komaj dobili mojstra, ki je to popravil, saj nihče ni vedel, kako natančno je peč zgrajena, pove Pero.Kot vedno je v lokalu tesno, toplo in ne preveč svetlo, jeziki pa se tam razvežejo hitreje kot sicer. Osebe, dogodki, mejniki v mariborski zgodovini se vrtijo in mojstra se ustavljata na različnih postajah. Začetki lokalov na Lentu, ulica, Festival Lent pa inšpektor Vrenko, vse je povezano, zgodbe tečejo, kot bi stara singerica pod mizo šivala tistih 30 let od leta 1991 do danes. Pa veste, da mi je zidar, ko smo zidali te droge, prinesel vodo v vedru iz Drave in so bile v njem ribe? Vodo smo morali najprej očistiti rib, da smo lahko delali! se smeji kovač Krištof.Vrstijo se znana imena, imena posebnežev, nekdanjih težkih mestnih frajerjev. Pa kaj ti si še tu? včasih kdo vpraša Perota. In pripelje na pico vnuke pa jim razlaga zgodbe o nekoč. Nekakšna mariborska magdalenica je njihova pica, ki se še vedno razlikuje od drugih v mestu.Zgodba o dveh pekih...Peki so sploh posebna zgodba picerije. Najprej smo imeli peka Italijana iz Rovinja, ki naj bi samo uvedel peko pic. A ko sta lastnika iskala peka, sta našla tudi Čarlija iz Makedonije. Čarli je brat od Okija, ki peče pice pri nas še danes. Čarli je bil vajenec, čistil je kuhinjo, morda kaj zamesil, stari Italijan pa veltmajster, on nas je učil. Ampak je recimo pico, ki jo je naredil na pultu, mic po mic vlekel na lopar, s katerim jo je položil v peč, in to je vzelo kar nekaj časa. Pa je Čarli nekega dne šefu rekel: Može, da vi meni nabavite železno lopato? In mali Čarli Makedonec je z lopato v sekundi basal pice na lopar. Ko je gospod pek iz Rovinja to videl, je bil zelo užaljen. No, potem je hitro šel. Istega leta se pojavi Čarlijev brat Oki. V Jugoslaviji je takrat počilo, pribežal je iz vojske, midva s Fezo pa sva ga šla iskat v Varaždin in ga prešvercala v Slovenijo. S Čarlijem sta potem tukaj delala deset let in Oki je tukaj še danes, pripoveduje Pero.Še več, eden od nečakov pekov pomaga sedaj, in kot vse kaže, bo picopekarstvo ostalo čast družine, ki so jo v Maribor pripeljali Verdijeve pice in ljudje. Brata sta dolgo držala tradicijo, postala sta slavna in pričela sta učiti druge prve picopeke na Štajerskem.... in gostihNekoč je bilo iti na pico k Verdiju poseben dogodek. Bilo je takrat, ko pica še ni bila fast food, ampak slovesnost. Ljudje so stali v vrsti za mize. Takrat je bilo to nekaj novega, podobno kot takrat, ko je Stari gril ponudil čevape, pravi Pero. Otvoritev so izvedli v posebnih uniformah, bil je velik dogodek za malo, sivo in nekoliko zlomljeno mesto.Morda prav zato še danes prihajajo tja številni znani Mariborčani. Na prvem mestu športniki, državni prvaki, po vajah so hodili sem baletni ansambel in gledališki igralci. Bili so tudi drugi slavni gosti. Peter Pen, Katja Koren, Vreni Schneider, vse smo imeli tukaj, zavpije Oki s pico Verdi v roki. Pri naštevanju znanih imen bi se težko izognili legendi o piceriji in Zlatku Zahoviču. Peter poudari, da ja, prijatelja sta, poslovno pa nista sodelovala. Pa naj Maribor govori, kar želi, če že to tako rad počne.Na Verdijevo pico je prišel tudi sam predsednik vlade Janez Drnovšek, Davorin Kračun je bil leta 1996 minister in ga je pripeljal. Cel dan smo odganjali ljudi, varnostniki so najavili delegacijo že zjutraj, preverili, od kod so sestavine za pico. Vsi smo bili živčni, predsednik pa lepo peš z Glavnega trga po stopnicah pri casinoju. Še danes mi je nerodno, ko se spomnim, kako so me varnostniki pocukali in rekli, da naj najprej njim postrežemo pice. Seveda smo najprej postregli predsednika, a ker gre v peč največ pet pic, so dobili varnostniki pice pozneje. Ostale so skoraj cele, ker ko se je predsednik najedel, so vstali in odšli. Varnostniki pa lačni, o zadregi pove Pero.Zaradi koronaomejitev bo slavje bolj v mejah ukrepov, a Verdi bo te dni še posebej nalagal v prvo krušno peč v Mariboru. In po preizkušenem sodeč, iz peči ne prihajajo le prigrizki, ampak tudi - spomini. Na čase, ko je bila pica v mestu še eksotika, na prijateljstva, prve zmenke in druge posebne dogodke.Bistvo je še vedno kakovostna pica Pica iz Verdijeve peči je bila vedno tanka in hrustljava, recept je že 30 let isti, avtorja sta - kakopak - peka Oki in Čarli. Glavni adut so za marsikoga gobe. Nikoli nismo imeli gob iz slanice, vedno sveže. Pripeljejo jih vsak drugi dan in vedno jih naribamo sproti, pravi Oki. Že 30 let je gobar isti. Ampak testo in sir sta ključni stvari, ostalo je stvar okusa, tudi eksotike, kot je ananas, je brez predsodkov prvi picopek. Testo je vedno ročno zameseno, nikoli zamrznjeno, sir pa sveže nariban v lokalu in vedno od slovenskih mlekarn. Naša mladina si želi bolj naloženih pic, ampak to ni tisto pravo, v osnovi je pica predjed. Največje priznanje za Okija je, da so nad njegovimi picami najbolj navdušeni - Italijani. Ljudje so stali v vrsti za mize. Takrat je bilo to nekaj novega Takrat so imeli pice v Majoliki, v Novi vasi je bil Nula3, a v obeh so imeli električne peči

(FOTO) 30 let Picerije Verdi v Mariboru: Kjer vsak pozna tvoje ime

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano