Liter mineralne vode, ena vrečka čokoladne sladice, 800 gramov testenin, dve pašteti, dve konzervi fižola in dva kilograma moke. Tak prehranski paket, ki ga lahko prejmejo socialno ogroženi vsake tri mesece pri Rdečem križu Maribor, je maja prejela naša bralka. "Vrednost darovanega je skoraj manjša od cene prevoza za avtobus, sploh če morajo prestopiti, tja in nazaj," je žalostno zapisala.
"Delimo to, kar imamo. Prve dobave evropske hrane bodo šele v tem mesecu. Delimo to, kar smo nabavili iz lastnih sredstev, donacij in kolikor smo za to lahko namenili sredstev lokalne skupnosti. To je to, kar lahko delimo, na žalost," pojasni sekretar mariborskega Rdečega križa Metod Dolinšek. Delijo zelo malo hrane. V začetku junija je bil njihov paket še bolj skromen. Vseboval je dve pašteti, dve pločevinki fižola, dva kilograma moke, 800 gramov testenin in tekoče milo.
Količine se zmanjšujejo, ker nas štejejo med bolj razvite države
"Ljudje imajo vnaprej določene termine, in ko pridejo, jim ne moremo reči, da nič ne dobijo. Lahko bi zaprli skladišče, pa rekli, da naslednja dva meseca ne bomo nič delili, ampak mislim, da je prav, da nekaj te hrane delimo. Prepričan sem, da tudi to ljudem nekaj pomeni," meni Dolinšek.
Upa, da bodo čim prej prejeli dobavo iz Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim, a poudari, da se je iz tega naslova količina hrane v desetih letih znižala iz 400 ton na 100 ton v minulem letu: "Pa še to ni nujno, da bomo prejeli. Količine se zmanjšujejo, ker nas štejejo med bolj razvite države." Šele te dni so dobili končna obvestila o artiklih in količinah, ki jih bodo dobili v skladišče. Pred koncem meseca pa jo bodo lahko delili. "Pozitivno je, da je hrane več, kot smo predvidevali, in več kot lani," je povedal Dolinšek.
V Mariboru veliko prikrite revščine
Mariborske socialne slike ne zaznajo in jo spregledajo lokalni in državni politiki, je jasen Boris Krabonja, ki se z reveži, ki živijo med nami, z društvom Up-ornik srečuje vsakodnevno. Opozarja, da jim je letos mariborska občina za pomoč ljudem v stiski namenila vsega 8500 evrov, od države so prejeli letos 25.000 evrov. Da bi izpeljali program, ki zagotavlja minimalni standard preživetja za uporabnike, pa bi potrebovali 30.000 evrov mesečno.
"Res me zanima logika mariborske občine pri razdeljevanju sredstev humanitarnim organizacijam, glede na to, da je vsako leto inflacija višja, sofinancirani pa smo vsako leto manj. Leta 2021 smo prejeli 10.700 evrov, leto kasneje 13.000 evrov, lani 9700 evrov in letos še manj. Gre za sramotno podporo, da bi bil tiho," pravi Krabonja, ki pa ni tiho in ne bo, ker mora biti glasen za vse, ki mu potrkajo na vrata. "V Mariboru je veliko prikrite revščine, zato je občutek, da je vse v redu in da ni velikih socialnih odstopanj, samo maska. Bistven problem ljudi, ki pridejo k nam, je, da jim v zadnjem obdobju ponovno primanjkuje hrane. Kar je grozljivo. Druga težava, ki je ne občina ne država nista pripravljeni niti približno začeti reševati, je energetska revščina. In letos smo uporniki tu zatajili, ker smo se finančno zlomili. Šele sedaj smo prišli na ničlo, da lahko vsaj zasilno izpeljemo program, čeprav še vedno ne moremo plačevati položnic, ker imamo na TRR premalo denarja," pojasnjuje.
Mesečno razdelijo 2000 prehranskih paketov
Dolinšek ponovno izpostavi, da Mestna občina Maribor za ta namen preprosto nameni premalo denarja. Letos imajo podpisano pogodbo z občino, po kateri je za humanitarno pomoč osebam v stiski namenjenih 103 tisoč evrov. "Mi pa imamo povprečno mesečno potrebo za okoli 2000 paketov. Absolutno imamo premalo denarja glede na potrebe. V tem trenutku lahko povabimo v prazno skladišče," razlaga Metod Dolinšek.
Standardni prehranski paket, ki ga delijo nekatere krajevne organizacije Rdečega križa, vsebuje liter belega olja, kilogram sladkorja, marmelado 700 gramov, tri konzerve sardin po 125 gramov, kilogram riža, 400 gramov keksov, 200 gramov napitka Megavita, 400-gramsko pločevinko rjavega fižola, 450 gramov polente, dve pločevinki govejega golaža po 500 gramov, 500 gramov pšeničnega zdroba, 400-gramsko pločevinko graha, pol kilograma testenin in 2,7 kilograma pralnega praška. "Pa si izračunajte, koliko paketov lahko nabavimo v Mariboru," pravi Dolinšek.
Kako lahko pomagate
Rdeči križ Slovenije, območno združenje Maribor
- Nakazilo humanitarne pomoči: RKS - Območno združenje Maribor, Ulica Pariške komune 13, 2000 Maribor, TRR 04515 - 0000397432.
- Na številko 1919 pošljete sporočilo SMS s ključno besedo SKUPAJ5 ali SKUPAJ10.
Nadškofijska karitas Maribor
- Podatki za nakazila na TRR: Nadškofijska karitas Maribor, Strossmayerjeva 15, 2000 Maribor, IBAN: SI56 0417 3000 1196 398 pri Nova KBM, SWIFT code: KBMASI2X-
- Pošljite SMS UPANJE5 ali UPANJE10 na 1919.
Društvo UP-ornik
- Donirate lahko tako, da nakažete na UP-ornikov TRR
Društvo UP-ornik, Ruška cesta 11, 2000 Maribor, IBAN SI56 6100 0001 3621 087.
- Pošljite SMS UPORNIK5 na 1919 in donirate 5 evrov.
Denarja z občine ni dovolj niti za dva meseca
Nadaljuje, da pa je drugačna zgodba v okoliških občinah, kjer so jim župani bolj naklonjeni, zato lahko lokalni odbori Rdečega križa delijo pakete prosilcem. "Tudi če se pokaže potreba, da potrebujemo več denarja, težav ni. Problem je za Mariborčane, da denar, ki ga prejmemo od države in občine, niti slučajno ne pokrije potreb. Niti za dva meseca ni dovolj denarja od mariborske občine," je jasen.
Kaj poreče na to Mestna občina Maribor? "Morda se odgovor nanaša na dejstvo, da MOM v proračunu v skladu s svojimi možnostmi sofinancira več programov in organizacij za pomoč socialno šibkim in ranljivim skupinam, tudi RK Maribor," odgovarjajo in pojasnijo, da bo občina v letu 2024 sofinancirala programe Rdečega križa (humanitarna pomoč osebam v stiski, projekti za najranljivejše skupine prebivalcev, delovanje na področju krvodajalstva, zdravstvene preventive in promocije zdravja ter manj tveganega načina življenja, delovanje OZ Maribor in krajevnih oziroma četrtnih organizacij Rdečega križa na območju lokalne skupnosti) v višini 120.000 evrov, v sofinanciranje je vključeno tudi letovanje otrok v Punatu v načrtovani višini 85.000 evrov.
Brez donirane hrane ne bi šlo
Tudi Nadškofijska karitas Maribor z različnimi programi skrbi, da ljudje v stiski od njih ne gredo praznih rok. Bistveni vir ob pomanjkanju sistemskih sredstev je donirana hrana, ki jo veliki trgovski centri ob zaprtju ali tik pred rokom uporabe odstranijo s svojih polic, vendar so ob ustreznem rokovanju še vedno uporabni in se lahko koristno podarijo tistim, ki potrebujejo tovrstno pomoč oziroma jim ta bistveno olajša preživetje. Preko karitasovega programa vsak dan v 30 trgovinah in trgovskih centrih v Mariboru in okolici hrano prevzemajo njihovi sodelavci in prostovoljci, ki še poskrbijo za skladiščenje, sortiranje in nato razdeljevanje hrane. "A tudi tukaj ne moremo vključiti vseh, ki bi potrebovali to pomoč. Izpad hrane iz EU je bil zelo težek za nas. V prvih mesecih tega leta smo dokupili hrane za več kot 50.000 evrov in jo porazdelili po naši mreži. Vendar to ne more nadomestiti hrane, ki je sistemska v okviru ukrepa EU," pojasnjuje generalni tajnik Nadškofijske karitas Maribor Darko Bračun.
Leta 2024 imamo v naši državi še vedno lačne ljudi, če jim hrane ne zagotovijo humanitarne organizacije. "Več dejavnikov je, da je stiska vedno težja. Eden je pozen razpis za evropsko hrano, ki bi moral biti že lani zaključen. Drugi so višji življenjski stroški. Tretji pa težave, ki jih imajo ljudje, ki potrkajo na vrata karitasa, ki niso samo materialne, ampak so tudi socialne. Nekateri ljudje se včasih težje znajdejo v vseh teh izzivih, ki jih življenje pred njih postavlja," še pove Bračun.
Pri nekaterih starejših je res hudo
Darko Bračun razlaga, da vedno več ljudi potrka na njihova vrata in vrata drugih humanitarnih organizacij: "Predvsem pri starejših opažamo, da ko poplačajo vse položnice, nimajo za osnovno preživetje, nimajo za nakup hrane, kaj šele ostalih potrebščin. Pri njih je res, res hudo. Njihova pokojnina ne zadostuje, sploh če nimajo polne delovne dobe ali so pa bili invalidsko upokojeni ali pa prejemajo starostno pokojnino. Zelo hudo je tam, kjer sta bivala dva v stanovanju, pa ostane en sam in ne more preživeti."
Izpostavlja še naraščanje težav v duševnem zdravju, izčrpanost, družinske težave. Pri večini njihovih prejemnikov pomoči opažajo, da je socialni položaj posameznikov zelo težek, ker nimajo prepoznane duševne težave oziroma še niso vključeni v programe duševnega zdravja in jih vsaka nova stiska pahne korak nižje. "Tukaj skušamo naše prejemnike ujeti in jim nuditi vsaj enkrat tedensko donirano hrano, kar pomeni, da morajo k nam priti, se urediti, da gredo med ljudi. Ta izoliranost, umik iz socialnih krogov, umanjkanje socialnih veščin je največja težava. So pa to dolgotrajno brezposelni in dolgotrajni prejemniki denarne socialne pomoči, če si jo sploh znajo urediti," opiše Bračun.
