Podjetja za dostavo hrane, kot sta Ehrana in Wolt, so v Sloveniji zacvetela že v prvem valu epidemije koronavirusa, podobno je zdaj, ko je dostava pomemben kanal za zaprte restavracije - nekaj klikov preko aplikacije in čez dobre pol ure je kosilo že na mizi. Praktično za uporabnike in ugodno za restavracije. Kaj pa za dostavljavce?
V primeru Ehrane in Wolta govorimo o digitalnih platformah, ki posredujejo med uporabniki in ponudniki storitev. Globalno gledano, sem uvrščamo še Uber za prevoze, Foodora, UberEats in Deliveroo za dostavo, TaskRabbit za vsakodnevna opravila, kot so čiščenje in selitve, in Mechanical Turk za spletne storitve. Vsem navedenim je skupna uporaba digitalnih aplikacij, "ki omogočajo izvajanje storitev po metodi vitke produkcije 'just-in-time' (sproti, op. a.)", pojasnjuje Andraž Mali iz raziskovalnega odbora Centra za družbeno raziskovanje.
Poslovno sodelovanje, ne redne zaposlitve
"Imaš svoje podjetje? Priključi se naši ekipi dostavljavcev!" oglašuje Wolt. Ehrana pa, vsaj na spletu, "zaposlitev" preko s.p.-ja ponuja zgolj kot eno izmed možnih oblik sodelovanja. Zaposlovalci prihranijo pri stroških dela tako, da plačevanje socialnih prispevkov, nadur, bolniških nadomestil preložijo na dostavljavca. S prekarnimi oblikami zaposlitve ustvarijo na videz enakovrednega partnerja, v praksi pa gre za ekonomsko odvisno in podrejeno osebo. Tako se izognejo obveznostim, ki bi jim jih sicer naložila delovnopravna zakonodaja ob klasični pogodbi o zaposlitvi, opozarja Mali.
Ugodnejše od lastne dostave
Iz Bistroja Nana in restavracije Baščaršija so nam pojasnili, da sodelujejo samo z Woltom, Ehrana je namreč najprej ponudila precej višjo ceno. V času prvega vala so se najprej odločili za lastno dostavo, dostavljali so že zaposleni v podjetju. S prihodom Wolta na trg pa so se oboji odločili za sodelovanje z njim, saj je to po besedah obeh lastnikov ugodnejše. Oboji odgovarjajo, da se jim lastna dostava ne bi finančno izplačala, saj bi morali imeti zaposlene dostavljavce, ki bi v nekem trenutku morda čakali v restavraciji in ne bi imeli dela. Tako je bolj praktično, saj je na voljo več dostavljavcev, ki hrano tudi hitreje razvozijo.
V restavraciji Hitri Gonzales Ehrano uporabljajo zgolj kot platformo za naročanje, hrano razvozijo sami. Odkar je v Mariboru tudi Wolt, so dali priložnost tudi njemu. Pojasnijo, da to ni vplivalo na količino lastne dostave, imajo namreč veliko rednih strank, zato o ukinitvi svojih raznašalcev ne razmišljajo. Restavracija Mr. Falafel pa sodeluje samo z Ehrano, ki za njih hrano tudi razvaža. Po besedah lastnika so premajhna restavracija, da bi se jim izplačalo skrbeti še za razvoz hrane.
Pri s.p.-ju ne govorimo o zaposlitvi, ampak o poslovnem sodelovanju, izpostavlja Tea Jarc, predsednica Sindikata Mladi plus. Šlo naj bi za občasno sodelovanje za opravljanje konkretnih zadolžitev. "Če s.p. dela pretežno samo za enega naročnika in od njega dobi 80 odstotkov letnih dohodkov ter sam ne zaposluje nobenih delavcev, gre za ekonomsko odvisno osebo. O teh dejstvih mora delavec/delavka obvestiti delodajalca, na podlagi česar lahko uveljavlja svoje pravice," razloži Jarčeva. Zakon o delovnih razmerjih je jasen: ko obstajajo elementi delovnega razmerja, mora biti sklenjena pogodba o zaposlitvi. Vendar pa na podlagi oglasa težko dokazujejo, ali gre za elemente delovnega razmerja ali ne, to se ugotavlja naknadno na podlagi posameznih primerov, pojasnjuje Jarčeva.
Dobrodošlo za študente, manj primerno za starejše
Z vprašanji smo se obrnili tudi na Wolt in Ehrano, odgovorili so nam zgolj iz Wolta. Potrdili so, da se vsak dostavljavec "prosto odloča o tem, kdaj je na voljo in s kakšnim tempom bo dostavljal. Hkrati niso vezani na število ur, ki bi jih morali opraviti." Po besedah Mance Šalehar iz podjetja Wolt povprečno delajo štiri ure dnevno, termine si izberejo sami. Ne odgovorijo pa na vprašanje, ali je zastavljena zgornja meja glede števila ur ali opravljenih dostav.
"Vsak dostavljavec prosto odloča o tem, kdaj je na voljo in s kakšnim tempom bo dostavljal"
Dostavljavca Jaka in Maja, s katerima smo govorili in želita ostati anonimna, zato smo si imeni izmislili, imata različne izkušnje. Maja dela skoraj vsak dan, s tem na koncu nekoliko preseže polni delavnik. Jaka dela občasno, morda enkrat ali dvakrat tedensko, na dan okrog štiri ure. Šaleharjeva je prepričana, da je prav fleksibilnost največja prednost sodelovanja z Woltom. Ko gre za občasno delo dijakov in študentov, je to dobrodošlo, se deloma strinja Jaka, a dodaja, da se mu delo ne zdi primerno za odraslo osebo z družino, saj ni zagotovljen stalen dohodek, plačane niso ne bolniške odsotnosti ne dopust.
Po besedah Maje je od več kot 50 dostavljavcev morda petina, ki je od tega dela ekonomsko popolnoma odvisna. Ko jih je na voljo premalo, jih ali kličejo ali pošljejo sporočilo preko aplikacije. "Sam se odločiš, ali boš šel delat ali ne. Imaš pa zagotovljene dostave, kar pomeni, da boš zaslužil več," pojasni Jaka.
Za prevozno sredstvo poskrbijo sami
Dostavljavec Matej (tudi to ime je izmišljeno), ki preko študentske napotnice dostavlja hrano za eno izmed restavracij, v kateri so ostali dostavljavci zaposleni za nedoločen čas, pove, da uporablja službeni avtomobil, ki je zavarovan, vzdrževan, gorivo toči na račun službe. Kurirji, ki delajo preko spletne platforme, pa se sami odločajo, s katerimi prevoznimi sredstvi bodo dostavljali hrano. "Lahko bi se vozil s čimerkoli, na nas je, kaj izberemo. Ampak če bi moral plačevati bencin, se mi ne bi izšla računica," pove Maja. Zato dostavljavci večinoma hrano razvažajo s kolesi. "Glede na delo je pomembno, da imaš dobro kolo," razloži Jaka.
"Zaščita delavcev je ena izmed zadnjih skrbi naše države in gospodarstva"
"Kot zunanji partnerji si morajo vozilo in zavarovanje priskrbeti sami," potrdijo v Woltu. Na vprašanje, kdo krije potne stroške, če se dostavljavec odloči za avtomobil ali motor, odgovorijo: "Dostavljavec dobi plačilo za vsako dostavo in dodatek za vsakih novih začetnih 250 metrov oddaljenosti restavracije od naslova za dostavo." Oba dostavljavca imata zagotovljeno minimalno urno postavko, plačana je posamezna dostava, z bonusom je nagrajeno tudi določeno število tedenskih dostav. Hitrost in varnost vožnje sta prepuščeni dostavljavcem. "Če bolj upoštevaš omejitve in voziš počasneje, manj dostaviš in bolj varno, če pa malo bolj tvegaš, zaslužiš več. Sam presodiš, koliko bi se rad izpostavljal," pravi Maja.
"Če od dostavljavcev zahtevajo še lastna delovna sredstva in zavarovanja, to pomeni, da bi moral biti človek sposoben ta strošek zaračunati temu odjemalcu," opozori Mirsad Begić iz Svobodnega sindikata Slovenije (SSS). Jarčeva pa dodaja, da prav to kaže na izredno slab položaj raznašalcev hrane, ki običajno niti niso sindikalno organizirani, zato si težko izborijo boljše pogoje.
Za polni delovnik na mesec ostane 1000 evrov
Glede na to, da Wolt išče podjetnike, nas je zanimalo, katera podjetja imajo, da jim čas dopušča še raznašanje hrane. Konkretnega odgovora nismo prejeli, povedali pa so, da gre za kreativne posameznike, ki se ukvarjajo "z drugimi dejavnostmi". Maji je to delo osnovni vir zaslužka, doda pa, da je kar nekaj takšnih, ki dostavljajo ob rednem delu. Šaleharjeva pove, da je v ekipi "precej izvrstnih kolesarskih turističnih vodnikov, ki so zaradi slabe turistične sezone izgubili praktično vse delo".
Kolesarja sta tudi naša sogovornika: Maja pojasni, da je to delo zanjo dolgoročno pomembno zaradi kolesarskega projekta, ki ga načrtuje v prihodnosti, na povprečen delovnik prevozi okrog 60 kilometrov. Nobeden se v tem poklicu ne vidi dolgoročno. Gre torej za delo z omejenim rokom trajanja, saj morajo biti raznašalci za učinkovito opravljanje dela in zagotavljanje zadostnega zaslužka v dobri fizični kondiciji, hrano pa dostavljajo v vseh vremenskih razmerah ne glede na obliko prevoznega sredstva.
Ob normalnem delovniku dostavljavec na mesec zasluži okvirno 1400 evrov, kar pomeni, da mu po plačilu prispevkov za s.p. ostane 1000 evrov. Plačilo se spreminja glede na število in oddaljenost dostav.
Bog ne daj, da se jim kaj zgodi
Podjetja se za takšen model odločajo zato, ker se tako odrešijo vse odgovornosti. "Bog ne daj, da se jim zgodi kaj težkega na delu, da morajo na bolniško ali potrebujejo oddih, denar za kakšno investicijo ali pa da pride do nepredvidljivih dogodkov, ker bodo kot s.p.-ji zelo težko dobili nadomestilo za brezposelnost," razmišlja Begić.
Po njegovih besedah so to dela, ki so po svoji naravi zelo podobna občasnemu delu dijakov in študentov, ki na kratki rok lahko pomenijo dodatek k neki osnovi. Če je to osnovni prihodek, je na dolgi rok zelo težko preživeti. "Zaščita delavcev je ena izmed zadnjih skrbi naše države in gospodarstva. Oziroma obratno: če želimo našemu gospodarstvu dobro, potem moramo zanemariti delavce," sklene sindikalist.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
