(FOTO) Mariborske lepote in katastrofe: Kakšni sta etika in estetika (javnega) prostora

Zdravo okolje in kakovostno življenje za meščane sta elementarna cilja urejanja prostora, za katera bi morala skrbeti lokalna oblast, od županov do direktorjev javnih podjetij. Za načrtovanje prostorskega razvoja so pristojne občine, zato so agende županov, kateri trg ali hišo bodo obnovili, kje postavili most in dovolili nov blok, zelo pomembne. O tem, kako se spreminja, bogati ali siromaši (javni) prostor v Mariboru, kje, kaj, kako se zida in kako potekajo procesi odločanja, kateri so dobri primeri prakse in kateri slabi, smo se pogovarjali s tremi poznavalci, izkušenimi strokovnjaki in Mariborčani, ki mesto živijo, dihajo, ne samo poznajo (na papirju). Marsikaj pohvalijo, kritiko izpostavljajo zato, da bi prispevali k boljšim rešitvam.

Pohvale za revitalizacijo starega mestnega jedra

"Všeč mi je, da se revitalizira staro mestno jedro in obnavlja najstarejši trg v mestu, Vojašniški trg, ker so tam eden najboljših revitaliziranih objektov, Minoritska cerkev in lutkovno gledališče, kjer so vse leto dobre predstave, in bližnji obnovljen Sodni stolp," pravi arhitektka Alenka Debenjak, predsednica mariborske sekcije Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS). Med aktualnimi načrtovanimi in realiziranimi projekti pohvali obnovljena Glavni trg in Koroško cesto, razen tamkajšnjih luči. Do Centra Rotovž, kjer bosta nova galerija in knjižnica, je skeptična, ker "bo glavni prostor knjižnice pod zemljo. Saj tudi doma ne beremo v kleti, kjer ni dobre energije." Spomni, da je najbolj plemenito piano nobile oziroma prvo nadstropje, kamor prodira svetloba, kar so vedeli že graditelji v rimski dobi.

"Upam, da bodo nato Rotovški trg oblikovno povezali z Glavnim trgom in Slomškovim trgom v enovit prostor, kjer bo mogoče prehajati med trgi in do drugih peš con, česar recimo Ljubljana nima," korak naprej razmišlja krajinski arhitekt Niko Stare, avtor Treh ribnikov, dobitnik Plečnikove nagrade, zlatega grba mesta Maribor in nagrade za življenjsko delo Društva krajinskih arhitektov Slovenije. Vendar pripomni, da "se bojim, kako bo biro Podrecce, ki mu je zaupana prenova Slomškovega trga, zravnal trg, preoblikoval park, ki ima pomembno socialno funkcijo. Podrecca je napako naredil že pri medicinski fakulteti, ki se ne vključuje v izraz in merilo okolja, ker je v pritličju garaža za avtomobile, ki ne komunicira z okoljem oziroma obrežjem," nezaupanje utemelji Stare.

Nevralgična točka - zelene površine

Kot zglede, kako izkoristiti reko in njeno izjemno nabrežje, sogovornica navaja Züriško jezero in norveške fjorde, kjer "znajo pripeljati življenje in velike dogodke do vode". Niko Stare komentira, da z ureditvijo Lenta, ki je v načrtu, "ni čutiti, da bi ohranili fenomen reke in srednjeveški značaj tega prostora, niti ni jasno, kako bo rešen prostor za Festival Lent". Tudi eden od atributov, ki definira Maribor.

Arhitekti delo prepuščajo vrtnarjem, ki nimajo dovolj znanja

Svetovno priznani arhitekt Le Corbusier je v Atenski listini leta 1931 dejal, "da morajo vsi načrtovalci enakopravno sodelovati v procesu planiranja in da so zelene površine enakopravna prvina v prostorskem načrtovanju. A tega danes ni, zelene površine so ostanek gradbenih posegov brez ustreznih funkcij in stanje v Mariboru je katastrofalno. Arhitekti delo prepuščajo vrtnarjem, ki nimajo dovolj znanja in zasajajo nekaj kar v tri dni. Na Glavnem trgu so sadili topole tremula, ki bodo dvignili tlake, in magnolije, ki bodo propadle, ker so mediteranske rastline. Ob nedavno postavljenem Primožičevem spomeniku ob stadionu so zasadili rdečelistni javor, ki bo, ko bo zrasel, z odpadajočim listjem umazal in uničeval spomenik," je kritičen Stare.{api_embed_photo_L30}727686{/api_embed_photo_L30}

Z besedami Debenjakove in Stareta se strinja tudi Andrej Kocuvan, geodet in komunalni inženir, sodni cenilec nepremičnin in nekdanji direktor Javnega podjetja za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči, ki pravi: "Medtem ko se na globalnem nivoju voditelji spopadajo s problematiko neustreznega odnosa do narave, politiki na lokalnem nivoju še naprej vodijo neustrezno politiko prostora v javno korist. Medtem ko se v Mariboru na široko zapravlja denar za nepotrebne investicije, nakupe nepotrebnih nepremičnin in preurejanje urejenih površin v mestnem centru, ni denarja za vzdrževanje javnih površin in objektov v preostalih mestnih predelih in stanovanjskih soseskah."

Razmetavanje davkoplačevalskega denarja

Kocuvan meni, da gre za "kakofonijo, ki se odraža v razmetavanje javnega denarja za nejavne projekte. Lokalna oblast je z javnimi sredstvi odkupila gostišče Pri treh ribnikih (od podjetja Terme Maribor, op. p.) in sedaj do njega za več milijonov prenavlja promenado. Občina za reprezentančne namene športa vlaga enormna sredstva v obnovo Langerjeve vile, nekoč uglednega gostinskega lokala, ki je povsem propadel, čeprav je pod novimi tribunami stadiona obilica neizkoriščenega prostora, primernega za reprezentančne bankete. S proračunskimi sredstvi gradi dodatno novo teniško halo, denarja za nujno vzdrževanje propadajočih športnih površin na desnem bregu mesta, kjer živi večina prebivalcev, pa ni."

Poznavalec nepremičninske scene meni, da mestna oblast opuščene in razpadajoče objekte ob Mladinski ulici, kjer bi rada gradila športni vrtec, "kupuje po precenjeni fingirani vrednosti. Čeprav za to, razen želje posameznikov, ni izkazanih realnih potreb, ker prostorski plan predvideva gradnjo vrtcev v drugih območjih Maribora, kjer se gradijo stanovanja. Lastniku zemljišča, potrebnega za dokončanje krožišča Streliške z Radvanjsko cesto, je občina preplačala zemljišče. Za rajonsko zbirališče odpadkov ob Streliški pa ni zmogla sredstev za odkup zemljišča."

Kje so postulati dobro, funkcionalno, trdno, trajnostno in lepo?

Kocuvan niza delikatnosti: "Občina je dokapitalizirala Mestne nepremičnine, d.o.o., z namenom, da preko njih odkupuje kompleks MTT in motel Brestrnica, kjer bi gradili 18 vila blokov, medtem ko ni denarja za ureditev javnega monumentalnega spomenika z več sto ustreljenimi rodoljubi. Že štiri desetletja ni denarja za ureditev parka ob Pekrskem potoku, je pa denar za obnovo promenade v Mestnem parku in neke marginalne ulice v bližini nekoč najlepše železniške postaje." Davkoplačevalski denar se "neracionalno troši tudi za zasajanje korit po mestu, za katere se slabo skrbi, in ozke zelenice med pločniki na Partizanski cesti in Ulici kneza Koclja, češ da bodo regulirale klimo, kar je floskula, ker je premalo listne mase v tako velikem prostoru," dodaja Stare, ki v Mariboru pogreša enovito urbano opremo (korita, klopi). Saj je ta že standardna praksa evropskih primerljivih mest, opaža.

"V Kopru je občina sredi mesta zgradila troetažno podzemno garažo, v Mariboru pa za več denarja le obnovila Glavni trg in Koroško cesto. Podzemno garažo bi zdaj gradili pod pomožnim nogometnim igriščem ob Strossmayerjevi ulici namesto ob Maistrovem trgu, kjer so za odkup in rušitve že bila porabljena proračunska sredstva, tamkajšnje parkirišče pa je namesto meščanom dostopno le občinskim uslužbencem," še eno primerjavo ponuja Andrej Kocuvan. Zanima ga, ali so prioritete vladajočih šport, promet ali skrb za bivalno čisto okolje. Kje so postulati dobro, funkcionalno, trdno, trajnostno in lepo?

Javni interes izpodriva zasebnega

Kocuvan se strinja, da je "urbanizem s transmisijo družbenoekonomskega sistema iz planskega v kapitalsko liberalni sistem izpuhtel. O prostoru namesto stroke odločajo politiki in kvazistrokovnjaki v povezavi s kapitalom. Javni interes izpodriva zasebni interes po prilaščanju mestne rente. Krivda nista le nestrokovnost in etična nekompetentnost lokalnih odločevalcev, ampak izvorno zakonodajalec, ki dopušča primat interesom kapitala pred prostorom. Proračuni in finančne krize se tako kot politike menjujejo s kratkimi mandati, prostorski posegi pa so medgeneracijski."

Ali res želimo obzidati rečno obrežje?

Krajinski arhitekt Niko Stare kot tipične primere diktature kapitala našteje objekte Hoferja, Lidla in drugih trgovcev ter aktualno načrtovano stanovanjsko-poslovno gradnjo ob Lavričevi ulici na zahodnem robu Lenta investitorja Integral mostogradnje, "kjer so že pred leti razvrednotili krajinski del obrečnega prostora in uničili avtohtono vegetacijo. Zelenih površin je tam že zdaj absolutno premalo, a bodo uničili še te." Andrej Kocuvan je prepričan, da "za načrtovano pozidavo ob Lavričevi ni izkazanega nobenega javnega interesa in strokovno utemeljenega razloga, razen da si bo investitor na račun poslabšanja bivalnega okolja in padca vrednosti obstoječih nepremičnin bogato prilastil mestno rento in poplačal hipoteke. Gradnja je v popolnem nasprotju s temelji urbanističnega urejanja in veljavno prostorsko ureditvijo na tem območju. Drži, da tudi obstoječi formalni načrt s štirimi stolpiči ni skladen, a to ne pomeni, da je treba iti iz dežja pod kap."

{api_embed_photo}727694{/api_embed_photo}

Kocuvan se pridružuje pobudnikom, ki zagovarjajo odprt javni prostor, in poudarja: "Ali res želimo obzidati rečno obrežje? Mestni svetniki bi morali osnutek podrobnega prostorskega načrta složno zavrniti oziroma zahtevati njegovo spremembo, da se v obrežnem prostoru ne gradi. Zavedati bi se morali, da zastopajo interese meščanov - volivcev in ne podjetnikov ali predsednikov svojih koalicij. Mestno vodstvo pa bi moralo premisliti, komu zaupati urbanistično presojo. Zanesljivo ne projektantom, ki služijo investitorjem in ne meščanom." Kakšen nasvet, idejo bi lahko iskalo med strokovnjaki, ki obvladajo zgodovino mesta, oblikovanje in sociologijo prostora ter psihologijo ljudi in v Mariboru živijo. Recimo med člani ZAPS, ki pravijo, da pogrešajo sodelovanje, dialog z ekipo župana Saše Arsenoviča in bolj transparentno predstavljene posege v javni prostor.