Poseješ, zalivaš in čakaš. Čakaš. Ampak ko vzniknejo prve klice in pordečijo paradižniki, je poplačano. Bolj v čustveni valuti kot v denarni. Tako pravijo vrtičkarji, ki imajo v Mariboru kar nekaj površin, urejenih v skupnostne urbane vrtove. Ko smo jih obiskali, je bilo dogajanje podobno slovenski humoristični seriji Vrtičkarji.
"Za sadike plačam več, kot stane solata v trgovini"
"Solata raste odlično, zlasti takrat, ko je je povsod največ in v trgovini stane 20 centov," je simpatični Mariborčan v šali trosil resnična dejstva. "Tako da za sadike plačam več, kot stane solata v Hoferju," je pribil grenko, a mu ni zmanjkalo dobre volje. "Ne, ne izplača se," je povedal Slavko Pukl. Je pa solata njegova, pridelal jo je sam. Kar šteje več, kot če pri trgovskem posredniku kupiš najcenejšo ali tisto z oznako super eko in domače. Vrt je Puklov hobi.
Pridelovanje hrane v mestu ima ekonomsko in socialno funkcijo ter samooskrbni potencial. Zanemarljiv ni niti psihološki učinek. Ljudje, ki obdelujejo vrtove, se med sabo povezujejo ne glede na starost in status, si izmenjujejo izkušnje, semena, pridelke in se družijo. Zunaj so. V zemljo pa zakopljejo marsikaj v različnih pomenih.
Med bolj znanimi in odmevnimi so v Mariboru mestni vrtovi Skupnostni urbani eko vrt, ki so nastali v času Evropske prestolnice kulture (EPK) v Radvanju. Eden redkih trajnostnih učinkov EPK, če ne kar edini. Enakomerno poravnane grede so za ograjo. Kljub temu se zgodi, da kdo skoči čez plot po kakšen paradižnik ali ukrade solato. Tam je mogoče najeti 50 ali 100 kvadratnih metrov velik vrt, škropljenje z umetnimi fitofarmacevtskimi sredstvi ni dovoljeno, princip delovanja je zelen, naravi prijazen. Najemniki so organizirani v društvu Urbani eko vrt in za vzdrževanje infrastrukture (hišic za orodje, košnjo, sadovnjak itd.) odgovorni sami. Predsednica društva Simona Trčak Zdolšek pripomni, da ne prejemajo nobene javne finančne pomoči. Vsi vrtovi so zasedeni, v času covida-19 se je interes za zakup še okrepil, najema ni odpovedal nihče.
Izboljšali so zemljo in uredili vodno napeljavo
Virginija Vidovič je v Radvanju vrtičkarica že deset let, od začetka. "Če si še tako utrujen, tukaj pozabiš na cel svet in 'baš te boli briga'. Meditiraš in v zemljo zakoplješ vse frustracije. Tudi ko si utrujen od dela na zemlji, greš srečen domov. To je zdravljenje," zveni modro. Ni nujno, da je vse kot iz škatlice, Vidovičeva pravi svojemu vrtu divji. Včasih je pač nekoliko zaraščen. Vendar vse vrtnine, ki jih ima rada, zrastejo. Biti neodvisen od korporacij in prehranske industrije, izpostavi poanto, zakaj imeti lastni ali najeti kos grude.
Podobno vrt doživlja Biserka Ternovšek. Dokler je bila zaposlena, ji je predstavljal odklop in sprostitev po celodnevnem delu za računalnikom. Zdaj, ko je upokojena, dojema lepoto narave in samooskrbe, čeprav ta ni poceni in je dražja, kot če sadje in zelenjavo kupuješ v trgovini, so preračunali vrtičkarji. Ternovškova goji krompir, čebulo, česen, grah, fižol, papriko, melancane, bučke, blitvo, korenček.
"Tudi kakšne azijske stvari in rožice," našteva. "Zemlja je zdaj že kakovostna, ker smo vanjo veliko vložili. Na začetku je bila izredno slaba, trda, zbita in z ogromno kamenja, nerodovitna in kisla. Naročamo kompost z deževniki in se trudimo," opisuje, kako deluje kolektivni duh. "Zdaj imamo tudi zeleno vodo, urejen dotok Mariborskega vodovoda. Sprva vode ni bilo in smo jo nosili od doma, nekateri so jo nosili tudi iz bližnjega potoka."
Da je imeti vrt tako, kot če bi imel kmetijo. Saditi in delati moraš takrat, ko je za to čas, drugače ne zraste nič, je razpredal Dušan Golob. "Naši starši so lopatali 30 centimetrov globoko in prekopavali zemljo, jaz jo samo obračam," je dejal, da je to moderen način. Bil je na predavanjih, ki so bila v času EPK pogosta, gleda TV-oddaje o vrtu in se uči novih pristopov. "Malo se družimo, malo zafrkavamo in malo izboljšamo družinski proračun," Golob povzame na kratko.
V Mariboru je 425 urbanih vrtičkarjev, ki imajo v zakupu občinsko zemljo na različnih lokacijah.
Za najem kvadratnega metra plačujejo 30 centov na leto.
Zanimanje za obdelovanje zemlje je iz leta v leto večje.
A vrtovi so le začasni. V Borovi in Novi vasi, na Studencih, Teznu, Pobrežju in okoli Stražuna so zemljišča namenjena gradnji.
Tam se bo gradilo
Mnogo velikih, sodobnih mest po svetu vrtičkarski kulturi namenja posebno pozornost. V Mariboru je kapital v imenu veleindustrije, trgovine in stanovanjske gradnje uničil že ogromno kakovostne kmetijske zemlje. Nadomestnih zemljišč niso poiskali. Kakšno stališče ima ekipa župana Saše Arsenoviča do skupnostnih vrtov, eksplicitno niso predstavili. Vprašanje o viziji in načrtih, ali bo v prihodnje vrtičkarstvo cvetelo in bo vrtov še več, je brez jasnega odgovora. So pa v piar službi Mestne občine Maribor pojasnili, da "je interes za najem vrtov iz leta v leto večji. Posebej velik interes je v strnjenih urbanih, blokovskih naseljih mesta. Tako je največ želja po vrtu v Novi vasi, Borovi vasi, na Pobrežju in Teznu."
{api_embed_photo}663505{/api_embed_photo}
Zakupno pogodbo, ki se društvu Urbani eko vrt izteče prihodnje leto, bodo podaljšali, obljubljajo. "Občina ima namen ohraniti ekološko vrtičkarsko dejavnost na tem zemljišču, tako da bo v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih zemljišče ponovno oddala v zakup." Za kakšno obdobje, niso opredelili. Vrtovi na lokacijah Nove in Borove vasi, blizu Supernove, na Studencih (Adamičevo naselje), Teznu, Pobrežju in blizu Stražuna imajo namreč začasni status. Ker "so na stavbnih zemljiščih, to pomeni, da se tam gradi ali se bo še gradilo", se glasi županska razlaga, ki jo je mogoče razumeti tudi kot opredelitev.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
