Za glavnega pri tokratnem spustu, ki so ga zaradi napovedanega slabega vremena pripravili nekaj dni prej, je vodja neformalne skupine kajakašev pri Brodarskem društvu Sidro Mira Mastinšek pooblastila Toneta Železnika. "Poslušate Toneta. Držite se bolj levo, ker so zunaj tudi veslači veslaškega centra," je še pred začetkom dala nekaj osnovnih napotkov. Vsakokrat najprej pregledajo opremo, preden se spustijo v vodo preverijo tudi pretok. Tokrat se Mastinškova, ki so jo krstili za Dravsko rožo, ni pridružila v kajaku, ker je s še nekaj člani odšla na postojanko kajakaške ture pri Dravi v Spodnjem Slemenu. Trije člani skupine so namreč tokrat praznovali tudi rojstni dan, zato so si tam pri vikendu Ljuba Povodna priredili še krajši piknik.
Življenje z vodo in ob vodi je res poseben način življenja, preživljanja prostega časa. Pri tem ni toliko v ospredju športni vidik, poudarja Mastinškova: "Nismo športniki, smo rekreativci. Gre bolj za življenje z vodo, kako se mi povezujemo z njo, z življenjem v njej in ob njej, z naravo nasploh. Tudi v Dravi se zelo poznajo podnebne razmere, nihanja pretokov ali pa sušna obdobja, ko so pri Fali celotni koreninski sistemi dreves na suhem. Vse to tudi fotografiramo, smo torej neke vrste ekologi. Kadar smo na vodi, ne glede na to, kje, tudi čistimo obrežje. Sploh ob večjih vodah prinese veliko naplavin, plastike, stiropora in druge nesnage. Ribiči, ki imajo na bregu postavljene svoje klopce, utice, imajo ob njih tudi vreče smeti, ki jih visoke vode prav tako odnesejo, mi pa vse to pobiramo. Vsaj enkrat na leto tudi z Društvom za vodne aktivnosti Drava sodelujemo pri čiščenju obrežja Drave, predlani smo samo na zgornjem delu jezera do Bresternice pobrali dve toni odpadkov."
Okvirno kot redna srečanja veljajo spusti ob polni luni. Sicer pa, ko pade pobuda za kakšno turo, zaokroži vabilo po elektronski pošti in velja načelo, kdor lahko pride, pride. Vse je organizirano tudi zelo tovariško. "Vse zagotavljamo sami, prevoze, opremo, ki jo delimo po sistemu daj-dam, če ima kdo česa več, to da, ko komu kaj manjka, damo mi," pojasni Dravska roža.
Tokrat so morali seveda vse posoditi meni. V kajak pa me je vodja odprave, vsestranski športnik Železnik, ki ima že več ko 55 let izkušenj veslanja na Dravi in še marsikje drugje, posadil v kajak dvojec s prav tako izkušenim dolgoletnim kajakašem Sašem Gailhoferjem. Takrat Drava sicer ni imela močnejšega pretoka, zato je za tiste, ki imajo raje bolj divje vode, takšno veslanje morda nekoliko dolgočasno. A kljub temu je varnost na prvem mestu, neizkušeno me niso želeli spustiti samo v svoj kajak. Se pa z gladine resnično ponuja drugačna perspektiva, ne le na reko, ampak na okolico, na vse zalivčke, nabrežja ... Zato je razumeti tiste, ki se zaljubijo v to. Seveda pa bi moralo biti za to, da bi bilo veslačev na Dravi nasploh več, bolje poskrbljeno za vstope in izstope. Pri Sidru je urejeno, na širšem območju so dostopi urejeni še na Vuzenici, v Radljah ob Dravi, pri Termah Ptuj, na ptujski Ranci, v Mariboru sedaj spodaj pri Europarku (če ni samo za intervencijo) in v Ormožu. "Drugje ni urejenih vstopno-izstopnih točk, kakšno parkirno mesto pa so zgolj sanje," dodaja Marinškova še o potrebah urejanja nabrežij, "včasih moramo po res strmih bregovih tudi čolne navezati z vrvmi. Vsi fantje so alpinisti, tako da poznajo vrvno tehniko."
Tudi kajakaši se odzivajo na delovne akcije matičnega društva. Vsakokrat so zraven tudi pri tradicionalni prireditvi Splavarski krst, ki jo pripravljajo Mariborski flosarji in še kateri. Na svoje ture pa se najpogosteje odpravljajo v bližini, v prvi vrsti na Dravi - od Dravograda do Ormoža, potem gredo na Dravinjo, na posamezne dele Mure, bolj izkušeni gredo tudi na Sočo in Savinjo, ki sta bolj divji reki, tudi v Avstrijo. Vsako turo načrtujejo glede na pogoje - pretok, vreme, tudi glede na znanje udeležencev. Večkrat na leto pripravijo tudi tečaje osnov kajakaštva, pri tem v veliki meri sodeluje prav Železnik, ki je v letih svoje prakse naučil že številne osnovnih zavesljajev in drugega, kar je treba vedeti o toku, protitoku, kar potem vsakokrat obnavljajo, utrjujejo na vsaki turi. "Veseli smo vsakega novega, ki izkaže zanimanje. Da se najprej preizkusi, da vidi, ali mu bolj ustreza kajak ali kanu in podobno. Jože Hercog je letos napolnil že 80 let, a še vztraja, tudi ostali člani so že v letih. K sreči se še ne mislijo veslaško upokojiti, a smo veseli podmladka. Vsak mesec se nam kdo pridruži, tako da nas bo konec leta že okoli 25. Je pa res, da kajakaštvo terja tudi več logistike zaradi prevoza kajaka. Zadnje čase je prav zato bolj v porastu supanje. Sup lahko napihneš in spet izpuhaš, lažje ga je upravljati," še pravi Martinškova.
Piknik in s tem tudi prijeten pogovor z vodjo kajakašev je hitro minil, saj se je že začelo temniti, prikazala se je luna, zato je bilo treba nazaj v plovila in proti izhodišču. Res je bilo čutiti, da so povezani, da jih družijo dobra volja in veliko humorja, prijateljstvo, ki jih poveže ne le ob rojstnih dnevih, ampak tudi sicer. Pri Sidru pa torej spet na suho in pospravljanje opreme v hangar. Ob koncu pa še povabilo, da se še kdaj pridružim ali pa kdorkoli drug, ki bo izkazal zanimanje. Naslednji ritual, veslanje ob polni luni, bo okvirno 31. avgusta. Konec leta, decembra, bo že okroglo, 50. veslanje ob polni luni, kajti ne izbirajo letnega časa za spuste v reke.
"Želimo, da bi še več ljudi spoznalo reko, ki je tukaj brezplačno na voljo. Pri tem pa ne samo, da izkoriščamo njen potencial samo v športnem smislu, ampak da jo znamo tudi spoštovati. Voda namreč prinaša in tudi odnaša, ne ozira se nate, ti moraš imeti pravo filozofijo. Ko turo zaključimo zmeraj, rečemo, da je bilo je fino, ne spomnim se, da bi kdaj rekli, da je šlo vse narobe, saj si ti tisti, ki moraš sprejeti dane pogoje," je še sklenila Mira Mastinšek.
