Fotografinja, ki je za 70. rojstni dan delala celo noč

Ko sem vas opazovala na maturantskem plesu II. gimnazije, nisem mogla verjeti, da ste od sedmih zvečer do skoraj treh zjutraj fotografirali. Niste več rosno mladi. Kako to zmorete?
"Ker to rada počnem - že vse življenje."
Niste bili nič utrujeni?
"Ta dan sem imela 70. rojstni dan in jaz bi zjutraj lahko še plesala, če mi ne bi bilo malce nerodno. (Smeh.) Sem in bom ostala veseljak. Ko sem še imela studio, sem običajno vsak dan delala od osmih zjutraj do sedmih zvečer."
Kdaj ste začeli delati?
"Pri 14 letih. Po osnovni šoli sem odšla v fotografsko šolo v Ljubljano, ker te takrat v Mariboru še ni bilo. S 17 leti pa sem bila že pomočnica v fotografskem studiu svojih staršev. Fotografiranje je v naši družini že tradicija, predvsem po mamini strani. Vsi trije njeni bratje so bili odlični fotografi. V Mariboru so imeli Foto Pohorje, ki se ga starejši Mariborčani še spomnijo. Tudi moja mama je delala do 80. leta."
Čeprav ste že upokojeni, še delate.
"Do obdobja pred tremi leti ni bilo s tem nobenih težav. Potem so delo upokojencem začeli omejevati. Če si kot obrtnik delal, se ti je lahko zgodilo, da si ostal brez pokojnine. Takrat sem se odločila, da bo najbolje, če studio prevzame hčerka, ki je že bila del našega družinskega podjetja. Vmes so prišle še moje zdravstvene težave, a sem se postavila na noge in zdaj ji lahko spet pomagam. Z možem sva oba prokurista v podjetju in pomagava le pri večjih projektih."

Če imaš delo rad in si zdrav, leta niso pomembna

Po novem dvojni status naj ne bi bil več sporen. Upokojeni obrtniki in podjetniki bi lahko delali tudi po upokojitvi, brez strahu, da bodo ostali brez pokojnine. Je to dobra rešitev?
"Seveda, a zdaj sem jaz že prestara. (Smeh.) Za druge pa se mi zdi prav, da imajo možnost delati tudi po upokojitvi. Velika napaka je bila, da se je delo obrtnikom po upokojitvi omejevalo. Veste, v starem sistemu, še v času Jugoslavije, ni bilo tako. Delal si lahko brez omejitev, kakor dolgo si želel. Po 70. letu si bil upravičen celo do olajšav pri dajatvah. Na Partizanski cesti v Mariboru je bil tudi Foto Ela in spomnim se, da je bila gospa stara že 86 let in je še delala. Bila je odlična fotografinja. Če ima človek svoje delo rad in je zdrav, leta niso ovira."

Nimam facebooka, ne maram računalnikov

Pozna vas veliko Mariborčanov. Fotografirali ste njihove pomembne dogodke v življenju.
"Ne le Mariborčani, poznajo me ljudje v celi bivši Jugoslaviji. Še vedno se marsikdo oglasi po družabnih omrežjih. Veliko sem namreč fotografirala tudi za vojsko. Ob vikendih so bile včasih dolge vrste vojakov pred studiem. Danes še fotografiram na maturantskih plesih po vsej Sloveniji in tudi po šolah. Ko sem bila z otroki enkrat v Gardalandu, sem naenkrat zaslišala z enega vrtiljaka: to je naša fotografinja s poroke. Bila je družina iz Kranja. In takih zgodb je še veliko."
Uporabljate facebook?
"Ne, računalnik mi ni blizu. Včasih težko razumem, da ljudje danes toliko časa presedijo za računalnikom. Kaj imaš od tega? Raje grem med ljudi in se z njimi pogovarjam. Noben računalnik ti tega ne more nadomestiti. Omogoča pa ljudem, da ustvarjajo o sebi neko lažno podobo. Objavljajo seveda samo tisto, kar želijo."

Včasih vse ročno

Z računalniki se je zagotovo pri vašem delu marsikaj spremenilo. Vam tudi olajšalo?
"Včasih smo seveda vse delali ročno. Od menjave filmov do razvijanja slik. Z računalnikom je to danes vse preprosteje. Da smo pri delu sledili razvoju in imeli vedno najsodobnejšo tehnologijo, sta skrbela mož in kasneje sin. Vsako leto sta hodila na sejem v tujino in se navdušila nad kakšno novostjo. V Mariboru smo bili prvi, ki smo denimo ponudili foto knjigo. Moram pa priznati, da če ne bi mladi pomagali pri tem, bi seveda bilo bolj težko, ker se tehnologija tako hitro razvija. Odkrito povedano, brez njih ne bi šlo. Skupaj pa smo se dopolnjevali in tako je še danes."
V Mariboru je bilo včasih veliko fotografov, ki so imeli svoje studie. Od starejših ste danes še samo vi in Foto Stanko?
"Lani je umrl Vlado Lešnik. V Slovenski ulici je bil tudi Foto Slavica, tri sestre in brat. Fotograf Miran Mišo Hochstätter je prav tako zaprl svoj foto studio, ki ga je leta 1953 v Mariboru odprl njegov oče. Smo se pa fotografi v Mariboru včasih veliko družili in bilo je prav luštno. To so bili prijetni ljudje in med seboj nismo tekmovali, ampak si tudi pomagali. Dela pa je bilo za vse."

Kadar komu fotografije niso všeč, mu jih ni treba vzeti

Kako pomembno je za dobro fotografijo, da vzpostavite z ljudmi pristni stik?
"Izredno. Če se ljudje, ko jih fotografiraš, ne sprostijo, se to na fotografiji vidi, pa če se še tako trudiš. Najtežje je zato fotografirati ljudi, ki se nikoli ne morejo sprostiti in si na nobeni fotografiji niso všeč. Pridejo in ti povejo, da so bili pri že petih fotografih in na nobeni fotografiji niso dobri. S takšnimi ni prijetno delati. Sem pa vedno spoštovala in dopuščala tudi njihovo mnenje. Kadar komu fotografije niso všeč, vedno rečem 'ni vam jih treba vzeti', ker je tako manj škode, kot če me nezadovoljni kritizirajo. Nikoli nikomur, ki je prišel od kakšnega drugega fotografa k nam in mi pokazal fotografije, ki mu niso bile všeč, tudi nisem rekla, da so slabo narejene, ker vem, da se vsi fotografi trudimo po svojih najboljših močeh in da je dobra fotografija odvisna tudi od tega, kakšnega človeka fotografiraš. Če pride k tebi dobre volje, naspan, je to vsekakor drugače, kot če so ga ravno pred pol ure razjezili v službi in je siten. Vsem pa nikoli ne moreš ugoditi. Spomnim se, da je znani mariborski fotograf enkrat na tablo pred svojim studiem napisal: 'Ni grdih in lepih ljudi, so samo dobri in slabi fotografi.' S tem se nikakor ne strinjam. Smo pač različni. Poznam tudi take, ki vseh sploh nočejo fotografirati. Imam kolega, ki na primer noče fotografirati dojenčkov."