Gledališče, kjer lahko invalidi opravljajo tudi ustvarjalna, bolj zahtevna dela

V ponedeljek zjutraj so po kolektivnem dopustu vsi v pogonu v svoji delavnici, ko se oglasimo na kratek obisk. "Če ne bi bilo korone, bi še več delali," povejo člani Zvitorepčevega lutkovnega paragledališča, ki deluje v stavbi na Glavnem trgu 22. Njihovo primarno delo je namreč uprizarjanje avtorskih lutkovnih predstav, torej od ideje do izvedbe.

Uprizorili pet iger

Gledališče deluje v sklopu Zavoda Razvoj Maribor, ki je bil ustanovljen kot zaposlitveni center za zaposlovanje invalidov z odločbo o zaposljivosti v zaščitenem delovnem okolju. Njegov pobudnik Mišo Petrovič je vrsto let razvijal delovna mesta za invalide v enoti URI Soča v Mariboru, z možnostmi zaposlovanja invalidov se je ukvarjal tudi v invalidskem podjetju Ozara kot član rehabilitacijskega tima. "Spoznal sem, da večino invalidov zaposlujejo na delovnih mestih, ki zahtevajo zgolj enostavna, ponavljajoča se dela z enim ali dvema delovnima postopkoma, redko pa jim omogočajo delati kaj ustvarjalnega," pojasnjuje sogovornik. Zato se je odločil ustanoviti zavod, v katerem bi lahko razvijal programe, ki bi invalidom omogočali bolj ustvarjalno delo. "Že v mladosti sem se srečal z lutkarstvom, ki je razvejena dejavnost, saj obsega tehnične discipline pri izdelavi lutk, kostumov, scene in scenskih rekvizitov, glasbeno in svetlobno opremo predstav, pa tudi umetniško izražanje."

Po začetnem usposabljanju invalidov za delo z lutkami je bil maja 2018 uradno registriran Zavod Razvoj Maribor - Lutkovno paragledališče Zvitorepec. Ime so si nadeli po likih Mikija Mustra, ki so jih oživili v prvi predstavi. Skupno so člani v raznih zasedbah do sedaj uprizorili pet iger. Pri prvih treh, še v času usposabljanja, jim je kot mentor pomagal lutkar Matevž Gregorič. Modri kralj Inus je nastal v sodelovanju z Društvom Sonček iz Maribora, Sadno-zelenjavni raj so pripravili skupaj z invalidi iz Murske Sobote, tretja je bila Časovni stroj. Kot paragledališče so izvedli predstavi Vznemirljivo življenje čebel in Kozlovska sodba, ki je nastala leta 2020, lani pa so z njo počastili tudi Jurčičevo leto.

So multipraktiki

Člani Zvitorepca sami pravijo, da so multipraktiki, saj naredijo vse, kar je potrebno, da nastane lutkovna predstava. Zamislijo si zgodbo, napišejo dialoge, izdelajo sceno, lutke in rekvizite, nato pa predstavo tudi odigrajo. "Sicer pa imamo režiserja, ki reče zadnjo besedo," pove najbolj zgovorni član, Borut Žvorc. Nobeden od njih se prej ni ukvarjal s čim podobnim, vsega so se naučili na usposabljanju oziroma sproti med ustvarjanjem predstav, priznavajo. "Mislili smo, da je to bolj igra kot delo, potem pa smo ugotovili, da je kar naporno in da zahteva veliko truda," pravi Milanka Mladenovič. "Meni sicer ni naporno, samo utrujajoče je znova in znova na vajah ponavljati besedilo, dokler se ga ne naučiš," jo dopolni Žvorc. "Lutke ni težko držati, težje je igrati z njo," meni Neva Toplak. Razen dveh, Aleksandra Krapše in Branka Leskovarja, ki sta bolj tehnika, so vsi že stali na odru. "Na začetku sem imela malo treme, ker nisem bila navajena nastopati," pove Jasna Peršuh, "zdaj pa sem to prebrodila, čeprav se včasih še pojavi." In kako se počutijo po nastopu? "Svetovno," izstreli Tina Sevšek, "ker smo sodelovali v celotnem procesu in vložili toliko truda, dokler nismo bili zadovoljni." Na koncu po predstavi nastane še avtorska slikanica.

"Vsaka predstava pri nas nastaja dobrega pol leta, ker smo za vse sami, z nekvalitetno predstavo pa ne gremo pred publiko. Pripravljamo jo tako dolgo, da smo zadovoljni. Ker če smo sami zadovoljni, bodo tudi gledalci," pojasni Mišo Petrovič. Povprečno naredijo po eno predstavo na leto, izvedbe pa jim je v zadnjih dveh letih močno omejil covid-19. A kljub temu bodo kmalu začeli snovati novo uprizoritev, najbrž bo gotova v drugi polovici leta. Še veliko zamisli pa je povezanih z njihovo drugo dejavnostjo, čebelarstvom. A teh še nočejo razkriti.