Ob svetovnem dnevu urgentne medicine so, ob predstojniku urgentnega centra UKC Maribor Gregorju Prosenu, pred mikrofone stopili še njegov namestnik Andrej Hohnec in strokovni vodja zdravstvene nege Jernej Mori ter opozorili širšo javnost in državo na številne težave, na nujno reformo, katere strokovna izhodišča stojijo pri pristojnem ministrstvu.
"Tik pred razsulom," je ponovno odgovoril predstojnik Prosen na vprašanje, v kakšnem stanju je urgentna medicina v Sloveniji. Sistem nujne medicinske pomoči je kaotičen, desetletja se ne zgodijo nujne sistemske odločitve, prepuščen je na milost in nemilost lokalnih in nacionalnih odločevalcev, pravi. Specializantov urgentne medicine je vse manj. So pa na mariborski urgenci z njimi zadovoljni, saj so na zadnjem razpisu pridobili sedem specializantov. "Vendar vedite, da je teh sedem od celokupno dvanajstih na državnem nivoju. Stanje je bolj ali manj katastrofalno, samo v Mariboru je manj katastrofalno," je konkreten. Meni, da najbolj utrujajo in grenijo življenje sistemske prepreke, s katerimi se ukvarjajo bolj kot s samo medicino.
"V državi ne vemo, kam s sistemom nujne medicinske pomoči gremo, kajti lokalne skupnosti si to predstavljajo po svoje. Bi jim javno sporočil, da se v mnogočem motijo, in opozoril, da imamo še večji problem z oskrbo oslabelih, krhkih, paliativnih bolnikov. Da nimamo neskončno virov, ne denarnih, še manj pa kadrovskih, in bi morali biti pragmatični, kako bomo te vire, predvsem kadrovske, zdravniške, uporabili za najširše dobro. Druga prepreka pa je preprosto ta, da se prebivalstvo stara, vse več je soobolevnih, krhkih bolnikov, katerih obravnava je bolj komplicirana, ki zahtevajo velikokrat hospitalizacijo, bolniških postelj pa preprosto ni dovolj, zato smo vsi ujeti v ta primež verige, ki ne deluje optimalno in to se vsako uro vsakega dne najprej čuti v urgentnem centru," je opisal Prosen.
K stanju so prispevale, tako Prosen, lokalne skupnosti, ki so zelo uspešno "storperdirale reformo", ki jo je pripravljalo ministrstvo, v skupini pripravljavcev je bil tudi Prosen. Zato je jasen: "Še zadnjič opozarjam, če bomo šli po tej poti, kmalu ne bo nikogar in ničesar več, ne mreže zdravnikov ne dežurnih služb, za katere se lokalne skupnosti tozadevno borijo."
Nujne so širše sistemske rešitve
Lani so v urgentnem centru opravili 126 tisoč obravnav. Letos Prosen upa, da številka ne bo korenito večja, boji se pa, da tudi manjša ne bo. Od tega vsaj dve tretjini pacientov ni neposredno življenjsko ogroženih, od sedem do osem tisoč pa je paliativnih. Prosen dodaja, da se stavka zdravnikov čuti predvsem pri večjem številu pacientov z nižjo triažno kategorijo.
Nekateri obiskovalci urgentnega centra povedo, da so pomoč poiskali tu, tudi zaradi slabše dostopnosti družinskih zdravnikov, ki jih tudi primanjkuje. Tudi to razumejo v centru. Prosen dodaja, da so z Zdravstvenim domom Maribor v relativno dobrih odnosih, saj tudi oni delajo v urgentnem centru v enoti za hitre preglede, kjer pregledajo tretjino oziroma 46 tisoč pacientov, da pa ve, da bodo morali uvesti neke optimizacije v doglednem času. Potrebovali bi primerno število institucionalnih kapacitet za starejše, dovolj močno mrežo oskrbe na domu in dolgotrajne oskrbe, potem bi se posledično sprostile kapacitete za nujno medicinsko pomoč, a bi tudi nujno morali okrepiti hospitalne kapacitete.
Največ nasilja v petek in soboto zvečer
Ob dnevu urgentne medicine so se pridružili tudi opozorilom pred nasiljem v zdravstvu in urgentnih službah ter pozvali k podpori kampanji Ne nasilju v zdravstvu. Na urgencah se redno srečujejo z različnimi oblikami nasilja, kar vpliva na varnost zaposlenih in bolnikov. Strokovni vodja Jernej Mori pravi, da je največ nasilja v petek in soboto zvečer, da so največkrat žrtve nasilja medicinske sestre, da pa je bilo lani nekoliko manj nasilnih dejanj kot leto poprej, ko so zabeležili 61 primerov verbalnega nasilja, groženj, zmerjanj in deset primerov fizičnega nasilja.
V preteklih letih so sprejeli kar nekaj ukrepov. Povečali so število varnostnikov, izobražujejo zaposlene, povezali so se z lokalno policijo, s kriminalisti, ves čas pa tudi javnost ozaveščajo. "Večine verbalnega nasilja sestre več ne beležijo niti o tem ne poročajo, kot da to spada k njihovi službi, čeprav to ni res," je dodal. In še pojasnil, da do verbalnega ali fizičnega nasilja pride največkrat zaradi osebne stiske pacientov, bolečine, zlorabe alkohola ali drog, pa tudi zavrnjenosti drugod, medtem ko so vrata urgence odprta 24 ur na dan in, "razumljivo, nekje hočejo doseči svojo zdravstveno obravnavo, ki jim tudi pripada".
Hohnec pa je pozval državljane k podpisu za spremembo zakonodaje, ki bi nasilje v zdravstvu umestila med uradno pregonljiva dejanja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
