Grema na kafe s Kubancem Orsonom Reyesem Gallardom: Kuba ni samo to, kar nam oglašujejo

Rodil se je v Baracoi v provinci Guantanamo na Kubi, se ukvarjal s plesom in bil član prepoznavne plesne skupine. Pri 24 letih, leta 2004, pa se je preselil v Slovenijo, kjer si je ustvaril družino. Orson Reyes Gallardo ima po več kot sedemnajstih letih življenja v bližini Maribora štajerski naglas. Največ zaslug za osvojitev slovenskega jezika ima dolgoletno delo v gostinstvu, zadnja leta pa dela v podjetju, ki se ukvarja z avtomobilsko industrijo. S po pravilu nasmejanim Kubancem, ki pravi, da se v Mariboru počuti, kot da bi se tukaj rodil, smo se srečali v Niagari. To je bil eden od prvih lokalov, ki jih je obiskal v Mariboru. Bližina Drave mu ni tuja, nekaj časa je namreč na Lentu s poslovnim partnerjem vodil lokal Mulata. Pil je kokto. Pol leta ne pije kave, na Kubi pa, podobno kot pri nas, kavo pijejo čez cel dan, navrže z značilnim nasmehom: "Zjutraj spijemo liter kave." V čem smo si Kubanci in Mariborčani podobni? "Oboji radi čagamo, se sprostimo, nekaj spijemo. No, z boki smo še vedno bolj spretni na Kubi, to imamo v krvi," odgovori Orson Reyes, ki pa je zadnje tedne pogosto tudi zelo zaskrbljen, saj so njegovo rodno Kubo zajeli protesti.

Kubanci po svetu zaskrbljeno spremljate dogajanje v domovini. Kaj se dogaja?

"Od 11. julija so na Kubi vsak dan množični protesti, gre za veliko vstajo. Na Kubi že 62 let živimo pod komunizmom. Vedno je ljudi bilo strah govoriti o tem, o resnici, ki se tam dogaja. Zdaj pa je nastal velik upor. Oblast je na to reagirala agresivno. Dogaja se, da vojska in policija ubijata civiliste, otroke, mlajše od 18 let, mlade fante silijo v vojsko, če to zavrnejo, morajo v zapor. Znašajo se nad ženskami, represivni organi so zajeli ulice. Posnetki dogajanja so dostopni celotnemu svetu. Ljudje na Kubi pa nimajo hrane, v državi so zaprte trgovine, lekarne, najnujnejše storitve. Ljudje si pomagajo med sabo, sosed da sosedu riž, on njemu meso, tako zdaj funkcionirajo. Banke so zaprte, nihče ne more dvigniti denarja. Predsednik Kube Miguel Díaz-Canel je dejal, da bodo na tak način vztrajali do smrti. Ljudje pa se težko upirajo, ker so lačni, njihovo edino orožje je pogum, policiji se težko uprejo drugače."

Koliko imate stikov z družino, prijatelji? Pravkar ste govorili z enim od njih. Ste Kubanci v Sloveniji zdaj še bolj povezani?

"V kontaktu sem s sorodniki, najbolj me o stanju informira eden od prijateljev. Stanje na Kubi je katastrofalno. Seveda smo se v teh trenutkih povezali Kubanci pri nas, morda še ne tako, kot sem pričakoval, a smo se. V stikih smo tudi z drugimi po Evropi. Radi bi sporočili ljudem, da Kuba ni takšna, kot je v reklamni politiki, kot jo oglašujejo. Od tukaj vidimo Kubo le kot lepo državo s starodobnimi avtomobili, rumom, plesom ... Kar nam kažejo tukaj, ni povsem res. Ja, tudi to je Kuba, a javnosti je prikrita beda, ki je v tej lepi državi prav tako prisotna že dolga leta. Resnica je zakrita. Mariborčanke in Mariborčani so mi že rekli, da so bili razočarani, ko so prišli na Kubo in videli, koliko je revščine, ki je v oglasih ne vidiš."

Verjetno je na izbruh protestov vplivala tudi koronakriza.

"Tudi. Zaradi koronakrize je ljudem prekipelo. Na površje je prišlo vse, kar se je pri Kubankah in Kubancih nabiralo več desetletij. Zaradi manjšega števila turistov je denarja še manj."

Ljudi v Mariboru zanima, kaj se dogaja na Kubi?

"Da, vprašajo me o tem, ponudijo pomoč. Tukaj imam veliko znancev in prijateljev. Res sem hvaležen, da so okoli mene takšni ljudje."

Zdaj javno govorite o kratenju pravic svojih sodržavljank in sodržavljanov. Vas je strah, da se na Kubo ne bi več mogli vrniti?

"Ni me strah, da bi se kaj zgodilo meni. Strah me je za ljudi na Kubi, ki nimajo hrane, ki nimajo svobode. Skrbi me, da jih bodo še bolj zatrli, ubili. Tam ljudje zdaj nimajo ničesar, kar je težko razumeti. Upam, da se bo takšno stanje čim prej končalo."

Ne obstaja na Kubi strah, da bi po vsesplošnem kaosu zavladala nova sila in spet ne bi bili svobodni?

"V Sloveniji delamo, da si lahko nekaj privoščimo. V večini držav po svetu je tako. Na Kubi pa zdaj ljudje delajo, a si ne morejo privoščiti ničesar. Ne morejo niti na pivo. Ne moremo vedeti, kako bo, če bo na Kubo prišla Amerika. Ja, politika je umazana po celem svetu, a najprej si želimo, da ljudje vedo, zakaj delajo, in da dobijo plačilo za to delo. Pomembno je, da si lahko ljudje sami izberejo usodo. Ljudje na Kubi potrebujejo svobodo. Da lahko povedo, kaj želijo, jejo po svoji izbiri, pridejo do oblačil, si kupijo avto ... Vse bi bilo boljše kot sedaj, ko ljudi, ki ne mislijo enako, ubijajo in zatirajo."

Od leta 2004 ste v Mariboru. Kako se je mesto spremenilo od takrat, kako ga doživljate, vam manjka kaj kubanskega?

"Maribor se je res spremenil. V teh letih mi je šlo v življenju na boljše. Morda tako mislim, ker tudi sicer razmišljam pozitivno. Maribor je zame zakon. Tukaj imam takšne prijatelje, da to težko opišem. Počutim se, kot da celo življenje živim v Mariboru. Če kaj pogrešam? Najprej sem pogrešal svojo družbo, kakšnega prijatelja, družino. Zdaj pa se počutim, kot da sem rojen tukaj."

V družbo vedno prinesete dobro voljo. Nam te tukaj kdaj manjka, smo preveč obremenjeni?

"Rad imam, da so ljudje okoli mene veseli. Ne gledam le na sebe, če sem jaz dobre volje, želim, da so tudi drugi. Morda včasih pretiravam, a to je del moje kulture. Nekaterim ne paše, ko jim rečem, naj bodo veseli, zato zdaj pazim. Tukaj v Sloveniji pri določenih stvareh kompliciramo, ko ne bi bilo treba. Ampak te navade že razumem. Je pa to sekiranje Slovenk in Slovencev znak, da vam je mar, da živite v realnosti, želite biti pošteni. Zame je to ena od dobrih lastnostni. Vseeno pa jaz ne kompliciran preveč. Če sem nekaj recimo polil, se ne bom sekiral, tukaj pa se včasih zgodi, da zaradi nepomembnih stvari nastane veliko jeze in slabe volje."

Več kot deset let ste delali v gostinstvu v Mariboru. Je bilo zahtevno delati z ljudmi?

"Povsod najdeš dobre in slabe ljudi, tiste s problemi in druge, ki so brez skrbi. K sreči nisem imel v dvanajstih letih nikoli večjih težav. Ko sem delal, sem skušal razumeti ljudi na drugi strani, trudil sem se komunicirati s strankami. Morda so nekateri, ki so probleme prinesi s sabo, na njih pozabili. Če je kdo bil vinjen in je vpil, sem bil tiho, ne smeš kričati nazaj, ker s tem ne narediš nič dobrega. In nato ni bilo problema. Če bi tudi jaz bil agresiven, pa bi bil problem. Gostilne v Mariboru so mi dale veliko. Tukaj sem našel veliko prijateljev, tudi zdajšnjo službo sem dobil zaradi gostilne, naučil sem se jezika. Maribor spoznaš skozi gostilne. (haha)"

Kaj vas je v Mariboru najbolj presenetilo?

"Drugačna kultura, drugačen način komuniciranja in druženja. Pri nas ne gremo tolikokrat v kafiče, se ne dobivamo na kavi ali pijači v lokalu, večkrat se obiščemo na domu. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil na ta način življenja. In potem mi je postajalo vedno bolj všeč. Ko se srečaš kje drugje, lažje skrbi pustiš tam, kot če se poskušaš sprostiti le doma. Neverjetna mi je bila narava in še vedno mi je. Samo gledal sem, kaj je okoli mene, ali morda ne sanjam. V Postojnski jami nisem mogel verjeti, da je to resnična stvar."

Kakšne so vaše želje za Maribor?

"Želim si, da bi se v Mariboru ponovilo vzdušje iz let 2006, 2007, 2008, ko so bili ljudje zelo optimistični. Rad bi, da imajo ljudje v Mariboru službe in so brez skrbi. Želim si, da bi imeli vsi osnovne stvari, da velikih razlik ne bi bilo. Rad bi, da Maribor še bolj zaživi. Nočem, da govorimo o problemih, da so to vedno prve teme pogovorov. Probleme zamenjajmo za pogovore o tem, kaj se dogaja lepega. Rad bi videl veselje ljudi. Za Kubo pa si želim podobno. Želim, da bi ljudje živeli v svobodi, da se zgodijo velike spremembe, da se komunizem odstrani. Vem, da bo trajalo, a imamo upanje."