Grema na kafe s Tino Pisnik: Pogrešam način življenja v Mariboru in Pohorje

Bila je že 29. teniška igralka na svetu, pot do samega vrha pa so ji preprečile prometni nesreči in težave s poškodbami. Po koncu igralske kariere se je Tina Pisnik odločila za trenersko, bila je kapetanka slovenske reprezentance v Pokalu federacij, nato pa je nov izziv našla v ZDA, saj v Sloveniji ni videla veliko možnosti za napredek. Pet let je sodelovala s teniškim klubom v Chicagu, zadnje leto vodi svoj program. O tenisu in delu razmišlja ves čas, njene trenerske kvalitete pa je prepoznala tudi okolica, saj je nominirana za najboljšo teniško trenerko v ZDA. O Mariboru rada govori, veliko je v stiku z družino in prijatelji, v ZDA pa pogreša predvsem posedanje ob kavi, kot smo ga vajeni v mestu ob Dravi. Kavo s Tino Pisnik smo pili na daljavo.

Imate kakšen izbran lokal v Chicagu​? Kateri je vaš najljubši mariborski lokal?

"Ne kompliciram zelo. Gotovo sem bila najraje pod Pohorjem in v Poštni, kjer sta bili posebna energija in dinamika ljudi. V ZDA pa ne pijejo kave tako kot pri nas. Ljudje si jo vzamejo za zraven, v plastiki in kartončkih, pijejo jo v avtih ... Prav paše mi, ko imam prosti dan, da eno spijem doma in potem še nekje, ko se usedem. Ni kavarnic, lokalov kot pri nas, morda kakšen v centru mesta, nekoliko zunaj mesta, kjer sem jaz, pa je tega zelo malo."

V velikem mestu je tempo življenja prehiter za posedanje ob kavi, kot to počnemo v Mariboru?

"Mislim, da je to ena največjih razlik med Mariborom in Chicagom, tu se res redki usedejo, vse je na hitro, ne zgodi se, da greš na kavico in te tri ure ni. Moram reči, da to res pogrešam, da mi manjka, in ko se vrnem v Maribor, se vse vrti okoli tega 'gremo na kavo' in se to zavleče za nekaj ur. Takšen stil življenja mi malenkost manjka."

Tudi vi ste imeli kavarno. Kako je bilo voditi lokal?

"Takrat, pred desetimi leti, sem začela piti kavo. Definitivno je bila posebna izkušnja. Nekaj, kar je bilo povsem zunaj moje cone udobja. Veliko sem se naučila, bila sem tudi izigrana. To je izkušnja, ki je ne moreš kupiti, ni mi žal, a bi se težko še enkrat odločila za kaj takega. Se bom držala tenisa še naprej."

V tem športu se odlično znajdete. Bili ste vrhunska igralka, zdaj pa ste odlična trenerka, kar so v ZDA prepoznali in vas nominirali v izbor za najboljše trenerke in trenerje v državi.

"Tenis igram, odkar se spomnim, že v plenicah smo začeli. Pristala sem v ZDA, trenutno smo v Chicagu​, kjer so me, ne vem kdo, morda igralci, starši ali kdo drug, nominirali, da se potegujem za naziv najboljšega trenerja v ZDA. V prvem krogu so izbrali najboljših 25 v moški in ženski kategoriji, pred dnevi je bilo zaključeno glasovanje in kmalu bo objavljen izbor petih najboljših v obeh kategorijah, nato sledi še zadnji krog glasovanja."

Koga trenirate in ali je treniranje oteženo v času pandemije?

"Najmlajši varovanec je star nekaj več kot dve leti, imam malo večjo skupino otrok, starih med pet in sedem leti, nato pa vse do osemnajstletnikov, mladincev, tu in tam na trening pridejo tudi profesionalci, prav zdaj sem sodelovala s Slovakinjo, ki se je nato udeležila turnirja Miami Open. Ko se je pandemija začela, lani v tem času, smo se hitro odpravili na odprta igrišča, saj se je tudi tu življenje čisto ustavilo, zaprle so se restavracije, dvorane, trgovine so bile le za nujne stvari. Imeli smo srečo, da smo našli igrišča, ki so bila odklenjena in smo lahko igrali zunaj. Ko smo se vrnili v dvorane, je bilo prepovedano igrati v skupinah, trenirali smo ena na ena, maske so bile obvezne, kar je predstavljalo največji problem, saj so napori med igro veliki. Zdaj se stvari počasi vračajo v stare tirnice, pred dvema tednoma so odločili, da maske med treningom ne potrebujemo, so pa obvezne pri vstopu v klub."

Zakaj ste se odločili za ZDA?

"V Sloveniji sem začutila, da ni zadostne podpore za ženski tenis in ženske v športu, čeprav sem imela svoj klub, bila sem kapetanka ​Fed Cup in sem potovala na touru kot trenerka, se mi je zazdelo, da nimam več prostora za rast. Želela sem napredovati, ZDA pa so teniška velesila, mej ni in zato je bila poteza o selitvi logična. Povabljena sem bila v enega od tukajšnjih klubov, tam sem delala do lani pred pandemijo. Vedno sem si želela, da bi imela svoj program, da bi lahko nadzirala vse in delala s svojo filozofijo. To mi je uspelo, zdaj sem na samostojni poti, v najemu imam igrišča, vodim svoj program."

Med zadnjim zaprtjem javnega življenja v Sloveniji je bil ustavljen tudi vrhunski šport in zdelo se je, da odločevalci šport zapostavljajo. Ste imeli tudi vi tak občutek med kariero?

"Ko enkrat uspeš, se kar naenkrat pojavi veliko ljudi za fotografiranje, podpora je velika, ko pa potrebuješ pomoč, ko si na poti do uspeha, pa velikokrat ni nikogar. V Sloveniji so vsi zelo ponosni, ko vidijo naše športnike, kako uspešno se kosajo s svetovnimi velesilami, a mislim, da športniki niso dovolj cenjeni v naši prelepi državi. Zaslužijo si več podpore na poti do uspeha in ne samo takrat, ko dvignejo pokal in se je treba fotografirati."

Vam pri vašem vsakdanu kaj pomaga, da prihajate iz države, ki je poznana po odličnih športnikih, če za Slovenijo sploh vedo? Vas varovanci kaj vprašajo o tem?

"Ni tako, da bi bili znani po naših vrlih politikih. (smeh) Poznajo košarkarje, kolesarje, smučarke in smučarje ... Že zaradi tega bi morali v Sloveniji več podpore nameniti športnikom, ker našo lepo deželo predstavljajo v tujini v dobri luči."

Kakšni so vaši naslednji cilji v karieri?

"Vedno sem si želela osvojiti Wimbledon, to mi ni uspelo, a ni nobenega obžalovanja. Sem si pa zadala nov cilj, da ustvarim grand slam igralca in da eden od mojih varovancev ali varovank osvoji turnir velike četverice. Veseli me delo z najmlajšimi, kjer postaviš osnove, nato pa vse preide v taktično sfero. Zanima me ves proces. Uživam, ko vidim napredek, veselje in ljubezen do športa, ker to ostane za celo življenje. Kot trenerka imam velik vpliv na življenje nekoga. To je stvar, ki mi vsak dan daje moč in energijo."

V nekem ameriškem podkastu ste dejali, da ste ta poklic želeli opravljati od nekdaj, da je tudi vaš oče nogometni trener. Je trenersko delo takšno, kot ste si ga predstavljali?

"Odvisno, kakšen trener si, koliko te šport zanima. Lahko samo 'odštemplaš' svoje ure ali pa se posvetiš poklicu. Zelo me zanima razvoj igre, tudi moj napredek, da sem na tekočem z novostmi v športu, kam gredo smernice. Trenerstvo je vse, kar sem predvidevala, da je, in še več."

Ste opazili razliko v mentaliteti in pristopu med mladimi slovenskimi in ameriškimi športniki?

"Američani zagotovo lažje govorijo, da bodo prvi, da bodo zmagali, in pri tem so podprti. Pri nas pa nekomu, ki reče, da bo prvi na svetu, rečemo, da je čuden, da naj ne govori o tem, ker ustvarja pritisk. V ZDA je velik poudarek na 'college tennisu', za veliko večino je to glavni cilj, ne profesionalizem. To je razlika, saj je v Sloveniji cilj profesionalizem. Američani so od Slovencev bolj samozavestni, čeprav imamo mi več razlogov za samozavest, a se jo bojimo izraziti."

Pogrešate kaj mariborskega?

"Pogrešam način življenja v Mariboru, triurne kavice, in Pohorje, saj sem živela pod Pohorjem in po karieri sem bila vsak dan na njem. Ne znamo dovolj ceniti, kar imamo. Še vedno pa so starši v Mariboru in to je največja motivacija, da se vračam."

Česa si želite v Mariboru?

"V Mariboru moramo biti bolj ponosni na to, kar imamo. Ne šparamo s hvaljenjem drugih, sebe pa preveč tiščimo na tla, nikoli nismo dovolj vredni. V Mariboru imamo vse, moramo pa se bolj ceniti, to poudarjati in biti ponosni."