Grema na kafe z Erno Skok: Podeželje daje Mariboru svežino

Ker o statusu kmetov in željah po napredku govori iskreno, glasno in iz prve roke, se je Erne Skok s sadjarske kmetije Skok v Rošpohu pri Mariboru prijela oznaka Luka Dončić kmetijstva. Borila se je za obstanek tržnice na Trgu svobode, a želja Skokove in drugih pridelovalcev vrtnin in sadja ni bila uslišana. Toda kmetje, vajeni prilagajanja, so na njeno pobudo našli novo rešitev. Šest jih je pred dvema tednoma odprlo Hišo kmetij v središču mesta. Z Erno Skok smo se pogovarjali v Moji kavarni ob Trgu svobode, lokal je izbrala, ker je v bližini novega prodajnega prostora na Partizanski cesti 3-5. Skokova si je naročila vodo in jabolčni sok. Kavo pije ob jutrih.

Kakšen je bil prvi odziv Mariborčank in Mariborčanov na odprtje Hiše kmetij v neposredni bližini Trga svobode, kjer ste pridelke prodajali vrsto let?

"Sedemnajst let smo prodajali na Trgu svobode in napisali zelo uspešno zgodbo. Prodajali smo samo tisti, ki smo imeli lastno pridelavo, in sami smo prodajali svoje pridelke. Z epidemijo se je tržnica zaprla, pa smo mislili, da bo tako le za prehodno obdobje in se bomo lahko vrnili, a posluha za to ni bilo. Stranke so bile tiste, ki so želele, da se vrnemo v središče mesta. Nekaterim je bila osrednja tržnica oddaljena, drugi so starejši, eni pa v kratkem času med službo ne utegnejo do tržnice. Začela sem iskati prostor v mestu, kjer bi lahko prodajali lokalne pridelke. Želela sem, da bi to bil Vinag, da bi nas bilo še več, a nekaterim to ni bilo všeč, zato smo šli dalje s tistimi, ki so to želeli. Povezalo se nas je šest kmetij, ki smo zdaj v Hiši kmetij."

Spomnimo se, kako ste se trudili, da se vrnete na Trg svobode, pa so vas prestavili ob frančiškansko cerkev, a tudi to ni trajalo dolgo.

"Dve leti smo čakali, da se nekaj premakne. Iz dneva v dan je na osrednji tržnici ob sredah in petkih upadal promet, enostavno smo ubrali to pot, da smo poiskali zasebni lokal in ga nato uredili. Že na otvoritvi ni bilo stranke, ki ne bi bila navdušena, ki ne bi rekla, da mesto to potrebuje, spodbudnih besed je bilo veliko. Še vedno pa se ob sredah in petkih prodaja na osrednji tržnici, prostor tam ni prazen."

Zelo ste odvisni od neposredne prodaje. Se ljudje zavedajo, da je pridelek delo vaših rok?

"Na naši kmetiji je prodaja na tržnici standard. Od tretjega leta prodajam na tržnici, nasledila sem prababico, babico in mamo, sledijo mi otroci. To je družinska tradicija. Direktna prodaja kupcem je povratna informacija, kaj kupec želi in s čim ni zadovoljen. To ti da potrditev, da delaš prav. Če delaš za velecentre, nimaš odziva, če je pridelek v redu. Lahko se prilagajaš trgu, povpraševanju ljudi, če artikla nimaš in če imaš možnost, to posadiš. Je pa res, da direktna prodaja vzame ogromno energije. Če nisi rojen s tem, je zelo težko delati. To, da se kdo na novo uči, je velik zalogaj, preden začne pot. Če to živiš, to s teboj živijo otroci, od malega, potem komunikacija z ljudmi ni problem."

Ob začetku epidemije se je zdelo, da se je dvignilo zavedanje o pomembnosti samooskrbe in nakupovanju pridelkov iz lokalnega okolja. Je bil to le preblisk?

"Takoj na začetku koronavirusa je bilo povpraševanje ogromno. Tudi pri nas na kmetiji, ker prodajamo na domu, je bil obisk res velik. Zdaj se je to malo razgubilo. Ljudje ob tem tempu življenja znova pozabijo na lokalne pridelke, nimajo časa, prej zavijejo v nakupovalno središče. V direktni prodaji lahko ljudem poveš, da so si prišli kupit neke vrste zdravilo. Če kupiš sveži pridelek, ki je še nekaj ur prej rasel na njivi, v sadovnjaku in rastlinjaku, ima še vse vitamine in minerale. Teh ima hrana, ki prepotuje kilometre, vsak dan manj, telo in imunski sistem pa jih potrebujeta. Če bi ljudje jedli bolj sezonsko, prehranskih dopolnil ne bi potrebovali, alergij in bolezni ne bi bilo toliko. Če telo zalagaš z balastom iz velecentrov, si ne delaš usluge."

Že pri treh letih ste pomagali prodajati na tržnici. Kako se je skozi leta spreminjal odnos ljudi do lokalnih pridelkov?

"Nekoč je bil standard, da so ljudje hrano kupili na tržnici. S tranzicijskim bumom je bilo najboljše, da si hrano kupil v trgovinah v velecentrih, spakirano prinesel domov, jo prelil z vodo in je bila pripravljena za obrok. Mladi pa zdaj začenjajo razumeti zdravo prehrano, začenjajo hoditi po hrano h kmetom domov in na tržnico. Vidijo, da je to dobro za zdravje, vzamejo si čas, da doma kaj skuhajo. Ljudje opazijo razliko v okusih. Marsikdo je presenečen nad okusom in vonjem domačih pridelkov."

Pravijo, da ste Luka Dončić kmetijstva. Kaj mislite o tem?

"Sem borka za obstoj kmetij v slovenskem prostoru. Zdi se mi, da vsak dan ugasne preveč kmetij, premalo mladih se odloča za to panogo. Če bo politika nadaljevala v slabi smeri, mladih na kmetijah ne bo, to pa pomeni manj zdrave hrane na naših krožnikih, cene uvoza pa se bodo zvišale. Če podeželje ne bo poseljeno in urejeno, bo padel tudi turizem, saj lepa in urejena krajina, ki jo vzdržujejo kmetje, ni samoumevna. Boli me, da imamo slab odnos do kmetijstva. Za številne je to nebodigatreba, ki zmeraj potrebuje finančna sredstva. Toda kmetijstvo pomeni preživetje naroda. Tu se ohranja kulturna dediščina. Veriga mora biti zaključena, ker če manjka en člen, vse pade. Ker sem v upravnem odboru kmetijsko-gozdarske zbornice in sem tam bolj glasna in ker sem povezala šest kmetij, me je Simona Hauptman s Kmetijsko-gozdarskega zavoda Maribor tako imenovala. Sem pa še daleč od Luke Dončića."

Se v Rošpohu čutite del Maribora?

"Maribor se mora zavedati, da ima tudi podeželje, ki daje svežino mestu. Mi smo od mesta oddaljeni le sedem kilometrov, pod Urbanom. Ta del Maribora je treba razumeti. Tudi ljudje, ki gredo na podeželje, morajo razumeti, da tam ni vse, kar vidijo, za pohoditi in pomendrati, da je treba okolje spoštovati, naravo je treba znati občudovati. Vsaka rastlina je podobna človeku, tako moramo gledati na podeželje, želeti si moramo, da je podeželje zdravo, s tem bodo zdravi tudi ljudje v mestu, ki bodo na obrobju mesta našli svoj mir in svež zrak."

Da bi ljudje še raje prišli do vas in vi v mesto, pa so potrebne nekatere infrastrukturne investicije.

"Obrobje mesta je žal še zelo nerazvito. Internetne povezave so zelo slabe, pa smo zelo blizu mesta. Če je treba na spletu narediti kaj večjega, moramo delati ponoči. Čakamo optiko, zdaj so zadevo premaknili na leto 2025. Kaj bo šele s Kozjakom, Gajem nad Mariborom, kjer še zdaj ni asfaltiranih cest in vodovoda! Mestna občina bi morala pogledati tudi na podeželje, stopiti v stik z občani in jim pomagati z ureditvijo infrastrukture, da bodo ljudje želeli ostati na teh hribih in jih bodo urejali."

Kmetje se morate vseskozi prilagajati. Hkrati ste lahko marsikomu vzor zaradi vztrajnosti in delavnosti, ne prenehate, ko se zdi, da ste premagani.

"Zmeraj najdeš kaj novega, življenje ti ponudi pot, moraš jo znati izkoristiti sebi v prid. Ne smeš gledati ozko, treba je biti odprt za dogajanje okoli sebe. Samo tako lahko kmetija preživi. Svet gre tehnološko naprej, zato moraš morebitne investicije v novosti, ki so drage, sprejemati premišljeno. Kmet pač mora biti univerzalen.

Če si od prednikov dobil zemljo, si jo dobil v najem in jo moraš predati naprej, generacijam za tabo, da bodo imeli otroci in vnuki možnost, da na tej zemlji živijo in delajo. Morda je zdaj moderno razmišljanje kupim - prodam, a če živiš na zemlji, veš, kaj ti ta lahko da. Gozd je recimo banka za kmeta. Ja, saj so bili težki časi tudi za gozdarstvo, a gozd se ne prodaja. Če ne drugače, ko ti je hudo, greš v 'les', narediš drva in jih prodaš, da preživiš. Če tega nimaš, izhoda ni. Tudi sadjarji imamo od leta 2014 vseskozi težave z vremenom in klimatskimi spremembami, a še zmeraj vidimo izhod. Če ne uspe ena pridelava, se usmeriš v drugo in boš preživel. Prilagajanje nam je položeno v zibelko."

Kmetje delate v vseh razmerah, vsak dan v tednu in ves dan, življenja ne morete ločiti od dela.

"Vsak se odloči za svoj poklic. Seveda pridejo dobri in slabi trenutki, a ko gledaš naprej, pozabiš na te trenutke, greš stopnico naprej. Če jamraš, ne prideš nikamor. Kmetijstvo je zahteven poklic, a obenem lep. Ko greš do rastline, ki ti je dala pridelek, si rečeš, da je super. Ko si utrujen, greš v gozd, pogledaš, ali je kje kakšna goba, se sprostiš in greš nato naprej."

Imate kakšen predlog za odločevalce, kako bi lahko vaše delo in razvoj podprli?

"Država bi lahko zmanjšala birokracijo, papirna vojna nas ubija in nam vzame vsaj dve uri časa dnevno, da vse postavke napišemo in uredimo. Pogovarjamo se o debirokratizaciji, pa imamo vsakič, ko o tem govorimo, dve dodatni zadolžitvi. Kmetje potrebujemo mir, da lahko delamo normalno, da ni ovir, tako bi tudi mlajši raje ostali na podeželju. Pri osemnajsturnem delovniku je težko skrbeti še za birokracijo."

Kakšne so vaše želje za Maribor?

"Želim, da bi ljudje začeli poslušati naravo, jo znali opazovati, se zdravo prehranjevati. V Mariboru je treba širše pogledati na kmetijstvo in prisluhniti ljudem v ruralnem okolju, pa bo vsem lepše."