Z akademskim slikarjem, avtorjem animacij, scenografom, režiserjem in glasbenikom Rokom Predinom smo se na kavi srečali v Gramofonoteki v Tyrševi ulici. Pil je kavo z mlekom, s kavo začne dan: "Imam dve majhni deklici, vstanemo okoli 6. ure in tista prva kava je rešilna bilka, da se lahko ata normalno zažene v dan. Zjutraj spijem en škaf kave in eno še po kosilu. V lokalu pa najraje posedam zvečer, ko se ne pije več kava." Druženje na "kvalitetnih placih" in v dobri družbi se mu zdi pomembno za utrip mesta, so pa posedanja ob pijači pri nas drugačna kot v Londonu, kjer je živel nekaj let: "V Londonu se po mojih izkušnjah ne kofetka, nimajo kavarniške tradicije, ampak pubovsko. Pije se po službi, po 17. uri. Po navadi gre cela pisarna na pint ali dva, posebej pa za vikend. Angleži imajo pregovor 'work hard, party hard' in ventile sprostijo v petek na zelo glasen in velik način v mestu, vikend pa je na izi. Zahodna, kapitalistična družba je drugačna od tukajšnje, kjer imamo privilegij ležernosti, ki ga drugje ni."
Za razliko od večine, ki je delo od doma začela med epidemijo, vi tak način prakticirate že nekaj časa. Kakšen je vaš delovni dan?
"Pretežno se ukvarjam z animacijo, čeprav delam zraven tudi kaj scenografije in režije, režiral sem predstavo za lutke, občasno se ukvarjam tudi z glasbo. Animacija je v zadnjih desetletjih, predvsem zadnjih desetih letih blazno tehnološko napredovala, preobrazila se je v nekaj bistveno hitrejšega in cenejšega s strani produkcije. Posameznik lahko zdaj ustvarja stvari, za katere so bile pred leti potrebne celotne ekipe. Delam praviloma z računalnikom, preko interneta, globalno po vsem svetu, ker so internetne hitrosti in računalniške kapacitete takšne, da je to možno."
Nad animacijo ste se navdušili že kot otrok, ko ste spremljali risanke Krtek, Lolek in Bolek, Baltazar ... Si z otrokoma tudi zdaj ogledate animirane serije?
"Vsak dan gledam risanke, zaradi otrok in tudi zaradi svoje ljubezni do animacije. Sem tudi kurator svojim otrokom. Nič ne tabuiziram, prepuščam tudi, da se pogleda, kar je po televiziji po programu, ker se mi zdi brez zveze omejevati. Animacija, ki je vzklila na vzhodu ali vsaj v tem delu Evrope, se na neki način razlikuje od zahodne animacije, ki ima praviloma za sabo bistveno več kapitala, reklame in medijske izpostavljenosti. Če s hčerkami gledamo kaj od studia Pixel ali Disneyja, so to zgodbe, ki so zelo predvidljive, ustrezajo večnim standardom pripovedovanja, junakom. Če pa gledamo kaj iz ruske šole ali Zagreb filma, pa je težko predvideti, kaj se bo v zgodbi zgodilo. Pri Baltazarju težko predvidiš, kaj se bo zgodilo, kakšna bo pot od a do b in kako se bo končalo. Skoraj brez logike, po nekem naključju, ampak bistveno bližje življenju. Disneyjeva risanka je za središče vzela zmago, katarzo na koncu pripovedi, stara šola vzhodnjaških risank za cilj na koncu vzame pot. Ni tako pomembno, kako se konča, ampak kaj vse se na poti pripeti. Ta širina je prav tako pomembna. Ne pravim, da je eno boljše kot drugo, fajn je, da imaš oboje."
"Maribor je širok, glasen, ima joie de vivre mentaliteto"
Kakšna bi bila mariborska animacija? Kakšna bi bila glasbena podlaga, kateri liki bi nastopali in katera barva bi prevladovala?
"Težko je odgovoriti. Maribor ima nešteto zgodb. Vprašanje je, na katero zgodbo bi radi opozorili oziroma kaj bi radi povedali. Važno je, da poznaš, kakšen je tvoj svet in kakšne so oblike tega sveta ter da te ni sram črpati iz tega bazena. Da ne živiš v Mariboru in se pretvarjaš, kot da živiš v Londonu. Znati moraš aktualizirati in estetizirati stvari iz lastnega življenja. V Mariboru recimo stari center, tržnico, lokale, ki so in so drugačni od tujih. Imajo drugačno svetlobo, drugačne barve, tudi ritem govora je drugačen. Tu neke distinkcije so, ki se jih velikokrat izogibamo, da bi bili generični. Če pogledaš filmsko in televizijsko produkcijo pri nas, je temu zelo podlegla, je generična, žanrska, kot da stremi k temu, da bi bila nekaj, kar si že nekje videl. Namesto da bi bilo tu nekaj partikularnega, da bi imeli programe, jutranje risanke, ki so iz sveta, v katerem živijo naši otroci."
Kaj ste pogrešali mariborskega, ko ste bili v Londonu, in kaj ste o Mariboru spoznali ob vrnitvi?
"Čuden odnos skozi leta imam z Mariborom. Zadnji letnik gimnazije sem opravljal v Ljubljani, do konca študija sem živel v Ljubljani in se nato preselil v London. Vrsto let me tukaj ni bilo. Najstniška leta sem preživel v Mariboru, potem pa kakšnih 20 let ne. Izpustil sem veliko mestno obdobje. Poznam ta Maribor in Maribor, kot se ga spomnim iz otroštva. Prvo mesto, v katerega rasteš, vse ti je na svetu, ker so to meje tvojega sveta. Potem sem doživel žalosten, tranzicijski Maribor v devetdesetih v Novi vasi, takrat je veliko ljudi ostalo brez službe. Tisto je bil Maribor, ki sem ga zapustil. Vrnil sem se v drugačno mesto, živim tudi drugje, zato ga doživljam drugače, predvsem skozi oči svojih otrok. Iščem povezave tega mesta s tistim, v katerem sem odraščal. Mislim, da je mesto najbolj obsojeno na strukturo prebivalstva, ki v njem živi. Ali so to delavci, dijaki, študenti, stari ali mladi ljudje. Te stvari so pomembne in mestu dajejo energijo in naboj. Kot v nobenem mestu tudi tukaj stvari niso popolne. Ogromno je zamujenih priložnosti, ogromno je tudi krivic, a vendarle ima Maribor, vsaj zame, neki naboj, neko specifično življenjsko noto, ki jo najdeš samo tukaj."
Od kod izhaja ta specifična življenjska nota?
"Iz mešanja urbanega in ruralnega, ki je zelo specifično, prepredeno je z zgodovino, ki jo mesto ima z menjavanjem oblastnikov, kaosom vojn, specifičnim geniusom loci, ki je dal nekaj prepoznavnega. Maribor je širok, glasen, ima joie de vivre mentaliteto. Mariborčani bi se predvsem radi imeli fajn. Najprej. Da je meso v tunki, da je vino v sodu in kljub temu iz osnovne baze zrastejo vsake toliko tudi presežki, bodisi pisateljski, umetniški, likovni. Ogromno izjemnih oseb prihaja tudi iz tega mesta. Čeprav imam tudi Ljubljano rad, zmeraj rečem, da ko sem prišel v Ljubljano, sem se tam počutil grobega, robatega, tukaj v Mariboru pa sem se počutil kot eden uglajenih."
Kako pa je prišlo do sodelovanja z U2?
"Verjetno moraš imeti srečo. To je seveda del daljše zgodbe. Več let sem živel v Londonu, tam gradil svojo kariero, delo se sešteva in vsota potem rezultira v to, da imaš možnost delati s temi ljudmi. Še zmeraj imam kontakte po svetu in naročnike, s katerimi delam dnevno, pri njih sem dobro zapisan, stvari, ki sem jih delal, so bile relativno uspešne, in važno je, da dobiš zaupanje pravih ljudi, tistih, ki odločajo, kdo bo kaj dobil. In seveda, ko dobiš priložnost, daš vse od sebe in narediš kar se le da dobro stvar."
Ste v neposrednem stiku z zvezdniki?
"Po navadi ne. Treba se je zavedati, da so velika imena industrija zase. Od The Rolling Stonesov direktno živi najmanj 200 ljudi, to ni hec, gre zares. Od vseh promotorjev do tehnikov, menedžerjev ... Ti sodeluješ s podjetjem. Zadnja instanca odobritve je nekdo iz banda ali ki je bandu zelo blizu, skrbi za to, da so stvari kvalitetne, na nivoju in po godu ustvarjalcem. Oni morajo stvar videti, odobriti, jo tudi komentirajo in predlagajo spremembe, neka komunikacija seveda obstaja. Kot ustvarjalec imaš priložnost, da se jim pokloniš. Gre predvsem za to, da ima en fant iz Maribora priložnost, da se lahko pokloni takšni skupini."
Kakšne so vaše želje za Maribor?
"Največ, kar lahko mesto ponudi občanu, je okolje, v katerem so ljudje lahko srečni. Se pravi, da lahko uresničujejo svoj potencial, da se jim za svoj kruh ni treba voziti iz mesta ali celo iz države, da imajo lokalno zadosti kulture, izpostavljenosti stvarem, ki so nujne, kot je nujna tržnica. Želim si, da bi mesto ohranilo specifično noto. Da se to ne bi izgubilo, da ne bi Maribor postal še eno v nizu generičnih, provincialnih, obmejnih mest, ampak bi v njem ostala žlahtna mariborskost, a ne idiotsko patriotska, ampak to, kar pride iz okolja in geografske širine. Da bi to ostalo za zmeraj. In mislim, da tudi bo."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
