Grema na kafe z Valentino Gobec: Starši velikokrat dvomijo o sposobnostih otrok

Iz Rogaške Slatine je Valentina Gobec v mesto ob Dravi prišla zaradi študija, po vrnitvi na obronke Boča pa je v Mariboru začela svoj prvi podjetniški projekt - prevzela je vodenje Pustolovskega parka Betnava in ga letos obnovila. Pravi, da so bila študentska leta v Mariboru super: "Spoznala sem čudovite ljudi, svet se mi je odprl, ker sem radovedna. Že prej se mi je zdelo, da je tu fajn živeti, ko pa sem prišla v Maribor, sem ugotovila, da je lahko še bolj fajn." Ob študiju se je ukvarjala s številnimi dejavnostmi, hodila je na pevske, dramske in gasilske vaje, ves čas študija je tudi delala. V Pustolovskem parku Betnava smo s 25-letnico pili kavo iz avtomata.

"Najprej pregledamo park, ga preplezamo, da iz prve roke vidimo, ali je vse na svojem mestu, potem pa imamo čas za kavo. Tudi sicer moram nujno začeti dan v miru, kavo pijem vsaj pol ure in ob tem jem kosmiče, zelo sem srečna v jutranjem miru. Še raje pa grem na kavo s prijateljico, ko imam prost dan. Veliko stvari se reši ob kavi, še en izpit sem naredila ob kavi," z nasmehom pove živahno in zgovorno dekle. V študentskih letih je bila na kavi največkrat v Štuku, odkar ne živi več v Mariboru, pa rada odkriva kavarne v središču mesta: "Ko grem po mestu, ga vedno drugače doživljam. Odkrivam kotičke, počutim se kot turistka."

V Pustolovski park Betnava ste pred leti prišli zaradi študentskega dela, lani pa ste prevzeli vodenje parka. Zakaj?

"Bilo je zelo nepričakovano, nikoli si ne bi mislila, da bo tako. Sem sem prišla poleti 2019, zagrabila sem prosto delovno mesto preko študentskega dela, ker se mi je zdelo, da bi to bilo to. Tudi moj tedanji šef je opazil, da spadam sem, skupaj z drugimi sodelavci smo oddelali sezono, služba je bila top. Takrat sem si zaželela, da bi tudi leto za tem delala tukaj, šef mi je ponudil delo, zelo sem se veselila še enega poletja v tem pustolovskem parku. Nato sem šla na faks, prišlo je obdobje pandemije, ki je marsikomu otežilo življenje, meni pa se je odprla nova priložnost - da pridem v novi sezoni v pustolovski park ne kot študentka, ampak kot vodja parka."

Od lanskega poletja ste se lotili pomembnih obnovitvenih del in park je dodatno zaživel.

"Res je. Lani je bila ideja, da sezono zvozimo, do julija park sploh ni bil odprt. Rekla sem si, da je treba začeti s parkom takšnim, kot je. Sezona je bila uspešna. Pred novo sezono sem se odločila, v prvi vrsti zaradi varnosti, da veliko stvari obnovimo, dotrajane pa zamenjamo. Kar je pripeljalo do obnove celotnega parka. Bolje popraviti vse kot popravljati po malem, ko je tega res veliko."

Kako se širi glas o pustolovskem parku?

"Ljudje sami ponesejo besedo o parku naprej. Tukajšnji pustolovski park je bil postavljen že leta 2007, ko sem bila še v osnovni šoli. Ljudje, ki so začeli to zgodbo, so postavili dobre temelje. Jaz sem bila zdaj ob pravem času na pravem mestu. Vesela sem, da lahko to zgodbo peljem naprej. Trudimo se obiskovalcem ponuditi kvalitetno izkušnjo, da bi se imeli fajn, premagovali strahove, odkrili nekaj novega. Ljudje pridejo sem in ne poznajo takšne vrste aktivnosti. Predstavimo jim, da to ni bavbav, da se lahko tukaj zelo zabavajo. Ni treba na osem metrov, že na dveh metrih višine je zelo zabavno. Izjemno hvaležna sem, da prihaja zelo veliko domačinov. Prednost tega parka je, da je gozd praktično v mestu, povsem zraven so blokovska naselja. Prihajajo tudi iz drugih delov Slovenije, lani je bilo zaradi turističnih bonov teh obiskovalcev več. Lepo je videti, da so Gorenjci in Primorci navdušeni nad Mariborom."

Vaši pogosti obiskovalci so otroci. Kakšni pa so starši, ki jih pripeljejo? So bolj prestrašeni kot otroci?

"Fajni. Veliko odtehta naš varnostni sistem, saj se iz njega ne moreš izpeti. Nimamo samo dveh klasičnih karabinov, ki ju prepenjaš, saj lahko na to hitro pozabiš in imaš oba odprta v roki (smeh). Pri nas je ena vponka vseskozi vpeta na jeklenico, in dokler nisi na tleh, je ne moreš sneti. Seveda pa vztrajamo, da morata biti vedno zapeta oba karabina. To starše pomiri do te mere, da lahko otroci sami plezajo, starši pa so pod progo. Vseeno opažam, da starši velikokrat dvomijo o sposobnostih svojih otrok. Ko otroka peljemo na učno progo, mu pokažemo, kako naj ravna, ter mu rečemo, naj poskusi sam. Vsak opravi z učno progo sam. Pri predšolskih otrocih in tistih iz najnižjih razredov se pogosto zgodi, da starši vzamejo karabin v roke in vpijejo 'Tako to naredi.' Takrat staršem rečemo, naj dajo otroku čas in mir, da sam spozna, kako naj naredi. Z otroki moraš biti potrpežljiv. Zabavno je opazovati te odnose. No, v večini primerov starši ugotovijo, da je bolje, da počakajo morda minuto dlje, in da potem otroci na progi razturajo."

S sodelavci imate opravljene tečaje za inštruktorje in reševalce v pustolovskem parku. Kako pa poteka vzdrževanje plezalnih elementov in sten? Ti so vseskozi izpostavljeni različnim vremenskim vplivom.​

"Park mora pred začetkom sezone pregledati pristojna inšpekcija. Pregleda se čisto vsak element, jeklenica, varnostni sistem ... K nam prihaja agencija iz Francije, ki nato izda certifikat za brezhibnost parka. V parku arboristka pregleda drevesa, saj so naš temelj, delati moramo tako, da drevesom ne škodujemo. Ne moremo kar izbrati drevesa in nanj nekaj pripeti. Tu so ljudje, ki postavljajo pustolovske parke in so usposobljeni za to, da zamenjajo elemente, jeklenice, platforme, tega ne počnem jaz. Velik krog ljudi je za nami. Vsak dan pregledamo, ali je treba kaj zategniti, ali so kakšni utori na karabinih, da jih zamenjamo. Vsaka malenkost mora biti urejena, da smo mirni tudi mi, hkrati pa želimo, da obiskovalec doživi top izkušnjo. Naša lokacija je hvaležna, tu ni snežnih ujm in soli v zraku, za plezalne elemente je to zelo dobro."

Kako ste Maribor doživljali kot študentka in kako ga dojemate zdaj, ko ste tukaj postali podjetnica?

"Iz Maribora sem se izselila, dva tedna preden se je pokazala ta priložnost za prevzem parka. Mislila sem, da je moja zgodba z Mariborom končana, a očitno je to moje mesto, ki ga ne bom kar tako zapustila. Kot študent povsem drugače gledaš na okolje, kjer živiš. Prideš se učit o sebi, življenju in stvareh, ki te zanimajo. Nisem se toliko ukvarjala z utripom mesta. Upam si trditi, da je Maribor odprt, živahen, močan, tukajšnji ljudje so prijazni in zelo ponosni. Tudi če se pred ljudi v Mariboru postavi tank, jim mesta nihče ne bo vzel, nihče jim ne bo vzel ponosa in ljubezni do mesta."

Pri 25 letih vodite zanimivo poslovno zgodbo, ki je tudi dodana vrednost mesta. Bi si tudi drugi mladi morali upati več in zagrabiti priložnosti v lokalnem okolju?

"Ne moremo vedeti, kako se bo končala ta moja poslovna pot, a zaenkrat je v redu. Mladi naj si upajo. Če ne poskusiš in ne tvegaš, se ti nič ne bo zgodilo. Na vrata ti ne bo potrkal nihče, ti moraš potrkati. Ali pa kar odpreti in stopiti naprej."

Česa si želite v Mariboru?

"Želim si, da bi ljudje v svojem okolju našli mir, zadovoljstvo in veselje. K nam prihaja veliko bližnjih krajanov, tukaj se dobro počutijo, zato vabljeni v Betnavski gozd. Ne le zaradi pustolovskega parka, morda le na sprehod, tek ... Betnavski gozd živi na polno, sprehajalcev in kolesarjev je veliko. Mladi se tukaj pogosto družijo, izgredov pa še nisem opazila, nihče ne uničuje parka, kar me veseli. Želim si, da bi ljudje opazili lepoto svojega mesta in tukaj našli zadovoljstvo."