Grema na kafe z Vlasto Zorko: Tik nad Dravo vsa moja okna gledajo v džunglo

Ob omembi, da je mariborska mestna kiparka, z nasmehom in skromno zavzdihne. Toda ta oznaka je za Vlasto Zorko več kot upravičena. Akademska kiparka in prejemnica Glazerjeve nagrade za življenjsko delo leta 2017 je avtorica številnih znamenitih javnih plastik v Mariboru (Prežihov Voranc na Gosposvetski cesti, spomenik Milošu Zidanšku pred II. gimnazijo, Rudolf Maister pred Prvo gimnazijo ...), to jesen bo v Ljudskem vrtu odkritje njenega spomenika Josipa Primožiča - Toša.

​Vlasta Zorko nas je gostila na terasi hiše v Obrežni ulici. Kavo pije ob jutranjem prebiranju časopisa. "Ko sem razmišljala o imenu te rubrike, sem se spomnila, da je beseda kava pri nas na deželi v Slovenskih goricah pomenila turško kavo. Ko pa smo jedli koruzne žgance, smo čez prelili kofe iz divke, proje in malo francka. Med kavo in kofetom je bila elitna razlika, kofe je bil v lončku in je bil nadomestek za juho ali kaj podobnega, kavo pa so pili iz majhnega lončka, le redko so jo kuhali na štedilniku na drva. Kava se je pila ob nedeljah in ob obiskih," nas je najprej podučila zgovorna kiparka.

Zasledili smo, da je v Mariboru več kot 30 vaših del. Kakšen odnos imate do javnih plastik, ki ste jih ustvarili?

"Nikoli se nisem ukvarjala s štetjem. Kar so zapisali umetnostni zgodovinarji, pač slepo verjamem. Nisem velika ljubiteljica svojih del, vedno gledam s kritičnim očesom, če že grem mimo. To ni stvar skromnosti, a ko nekaj in končam, zame več ne obstaja. Ne visim na tem, da sem to naredila, ne okupira me več, ni v moji zavesti kot moja last ali preokupacija razmišljanja. No, ko pa vidim, si mislim, da bi lahko kaj naredila drugače."

Vaša zadnja preokupacija je spomenik Josipu Primožiču - Tošu.

"Ideja sega v začetek prejšnjega desetletja, v leto 2010. Tošo je umrl leta 1985. Počasi se je začel tudi interes za spomenik Leonu Štuklju. Ljudje, ki so bili v stiku s Primožičem, so ugotovili, da se morajo organizirati in spodbuditi občino, da bi se spomenik postavil tudi Tošu, ki je bil izredno priljubljen. Štukelj je bil gospod v mestu, po prebiranju življenjepisa bi lahko rekla, da je bil izjemno discipliniran, racionalen in razmišljajoč, vedel je za vsak gib. Prav tako neverjetno sposoben je bil Tošo. Vesel, živahen, odprt in v Mariboru zelo prisoten človek. Vodil je slikarsko šolo, po zaslugi Maksa Kavčiča je bil pri teatru in zelo je cenil službo scenografa. Kot telovadec je imel mehko gibanje, ob uspehih, ki jih je doživljal, je bil fenomenalen v izkoriščanju lastnega gibanja."

Zakaj je trajalo toliko časa, da bo spomenik postavljen šele več kot desetletje po predstavljeni ideji?

"Leta 2012 sem dobila prvi poziv od gospoda Rozmana, da je Toša poznal in da ni pravično, da Maribor nima nobenega podatka o njem. Prinesel mi je kup njegovih fotografij in biografijo, da bi se začela s tem ukvarjati. Govoril je v množini, da se bomo tega zagotovo lotili. Nisem vedela, katera enota v Mariboru bi se tega lotila, ker je to velik finančen zalogaj. Zgodilo se je, da mi je kot motiv postajal všeč in naredila sem nekaj osnutkov. Vsako leto od 2012 smo imeli vsaj enkrat sestanek, ves čas se je govorilo, da zdaj pa bo. Celotna reč bi temeljila na zbiranju denarja. Ker so to bili politično in zlasti gospodarsko čudni časi v Mariboru, je bilo težko najti sponzorje. Še zdaj se zbira. Nekaj je poplačano. Del, ki sem ga potrebovala za začetek, kjer je največ stroškov za nabavo materiala in pripravo prostora, je posodil predsednik društva Ivan Gorjup. Eden teh ljudi v mestu, ki jim je mar za razvoj Maribora na več področjih. Zdaj, ko je figura že v livarni, mi gospod Gorjup po telefonu pripoveduje, da bom zdaj že lahko dobila nekaj denarja, ne vem pa, koliko." (Smeh.)

Brez entuziastov v mestu kulture ne bi bilo toliko. Pomemben del kulturnega Maribora je tudi UGM.

"Da, brez posebnih ljudi se kultura ne bi proizvajala v tolikšnem delu. Sredi petdesetih je bila ustanovljena likovna galerija z Brankom Rudolfom, ki je bil sicer biolog, a je imel vsa likovna znanja. Iz nekih revnih zgodb so nastale pomembne reči. Všeč mi je, da zdaj Umetnostna galerija spremlja prav mestne zgodbe, ki so posledica dogajanja vse od vojne. Kar se je od takrat naredilo in kar je bilo tudi že prej. Na to so ljudje pozorni in dobro je, da jih opozarjamo. V Mariboru je vedno obstajal človek, ki je ob sebi nabral ljudi, ki so omogočali napredek. Pogosto, zlasti v preteklosti, so se politično nastavljeni ljudje, ki so odločali, hoteli podučiti o kulturi, da niso izpadli bedaki v družbi izobraženih ljudi, ki so bili gonilo napredka v mestu in imeli ideje. Zaradi tega je prišlo do razvoja. Danes pa se sprašujem, kje so univerzitetni profesorji, gonilci. Ne morem biti niti kritična, ker je današnji čas forsiral izredni individualizem. Umetnik je moral iz petnih žil vse svoje sposobnosti dati od sebe, da se je pokazal. Le v literaturi so se morda temu malo izognili. Sem izredno proti prisiljenemu individualizmu."

​In kje smo zdaj?

"V kolapsu, kjer je na površje izplavalo področje individualcev, ki so postali uniformirani v izgledih, vse je enako. Z lepo kravato, primernimi zokni in frizuro, prilično identično pri vsakem, ne glede na to, kako stojijo ušesa. Ženske smo oblečene šareno. Kriteriji na vseh področjih so postali, da mora biti ideja čim bolj nenavadna. To pa je izrinilo vsako kritiko ter občutek ene osebnosti, da je nekdo ustvaril nekaj velikega, ne da bi rekel 'jaz sem'. Ampak ta čas mora miniti, v kolikor ne bomo postali čisto poneumljeni, če se ne bomo več pogovarjali in bomo odvisni le od elektrike in ekranov. Bojim se digitalizacije, ki ne gre v pravo smer. V digitalnem svetu lahko neumna ideja postane uspešna. Vse skupaj pa izgublja humanistične lastnosti, ton govorice, besede se skrajšujejo. Tudi ta čudni čas, neopredeljen, bo minil."

Kdo bi si v Mariboru zaslužil spomenik?

"Gotovo je veliko močnih osebnosti v Mariboru in vedno tudi bodo. Ni pa iz javne politične usmeritve velikega interesa za to. Imajo druge skrbi in vedo, da je to vedno povezano s stroški, ljudje pa so pogosto proti. Zakaj pa spet to, pravijo. Kot da je kultura neke vrste balast. Kot da se politiki ne zavedajo, da so na položajih zato, ker smo civilizirani in kultivirani. Kultura je bila recimo vedno apatična do velikih orožarskih zgodb, ker se v to ne more vključiti. Ne moreš razumeti, kako lahko država, ki dominira v proizvodnji orožja in ga pošilja na vse kontinente, govori o humanitarnih koridorjih. Kakšen disproporcij razmišljanja. Prav ogabno. Za kulturo imajo posluh civilisti. Kot tudi za humanizem. Ne politika. Tudi naš predsednik vlade bo izjavljal, da bo prišla nova doba, ko se bodo borili proti vsem slabim rečem. Mislim si, koliko je porabljenih besed tja v en dan. Še huje pa je, da toliko ljudi verjame tem parolam."

Kakšne so vaše želje za Maribor?

"Marsikatera želja se mi je že uresničila. Recimo Žički dvor, bala sem se, da se bo porušil. Tu gre zasluga županu, a ne kot županu, ampak človeku, ki je občutljiv glede starih hiš. Nekdo, ki se tega loti, mora trpeti ob zgodbah, ki se mu vsujejo na glavo. Začneš obnavljati take stavbe, ne veš, kaj te čaka, sledijo sami pritiski. Izgled Lenta je s to hišo lepši, ne bi rekla, da mi je barva všeč, a sčasoma se fasada patinira. Podpiram tudi ureditev Gambrinusovega stolpa. Zakaj se to ni uredilo že prej? Kmalu pa bo treba gledati tudi na južno stran mesta."

Zakaj?​

​​"Že začetek, obrežje reke, je porazen. Živim tik nad Dravo, vsa moja okna gledajo v džunglo. Drevesa so izčrpana in poškodovana, že od žledu pa od vzpenjalk in omel. Skrbi me za nabrežje. Hkrati pa imata Ruška in Obrežna potencial za lep pogled na stari del mesta in to bi bilo dobro izkoristiti. Mislila sem, da bo na ta del mesta pozitivno vplival Maks, pa vemo, kaj se je nato zgodilo. Bi bilo dobro, da bi tukaj vozila vsaj ena avtobusna linija z majhnimi vozili, podobno bi lahko naredili tudi v drugih odročnih delih mesta. Tako bi ljudje večkrat šli v središče mesta po opravkih. Pri skoraj devetdesetih letih se ne morem voziti s kolesom. Želim si, da bi urbanisti razmišljali o enakovrednem razvoju delov mesta. Ne graditi blokov brez šol in vrtcev. Studenci so bili nekoč primestna vas, okoli cerkve so bile majhna trgovina, mesnica in pošta. Z velikimi trgovskimi centri v bližini naselij so te storitve propadle. V tujini, recimo v Berlinu, pa mesto zajema takšne mestne vasi in jih vzame za svoje. Sicer pa imam rada Maribor. Nikoli ga nisem želela zamenjati."