(INTERVJU) Boris Hajdinjak, direktor Sinagoge Maribor: Vaški posebneži so dobili močno orožje

Pred dnevi ste postavili novo razstavo o Romanu Erichu Petschetu, ki je pred holokavstom rešil judovski deklici in zato dobil priznanje pravičnika med narodi. Zakaj prav ta zgodba?

"Zgodba se nam je zdela zanimiva, ker je povezana z našim temeljnim poslanstvom, z Judi. Petsche je kot častnik nemškega Luftwaffe rešil dve judovski deklici v Novem Sadu in bil je Kočevar. Gre za zgodbo pravičnika, kakršen je tudi znani Oscar Schindler, Nemec, rojen na Moravskem, današnji Češki, ki je reševal Jude na Poljskem in Češkem. Po vojni je živel v Nemčiji. Zanj bi lahko rekli, da je nemški, poljski in češki pravičnik. Podobno velja za Petscheta, ki je deloval v današnji Srbiji, po poreklu je iz Slovenije, po vojni pa je živel v Avstriji. Razstava, ki je nastala v sodelovanju z muzejem iz Kočevja, je dostopna na virtualnih kanalih in v živo, v sinagogi."

S poznavanjem judovstva se Slovenci najbrž ne bi mogli pohvaliti, bere se Ana Frank, morda kdo pozna Marpurge Zlate Vokač in opero, tudi Schindlerja. Z vici in predsodki o Judih bi šlo lažje. Zakaj je tako? Bi lahko sinagoga prispevala več?

"Delno je to pogojeno z izobraževanjem. Kot učitelj z dolgoletno prakso na gimnaziji, ki je bila izrazito humanistično usmerjena, sem v določene teme moral vložiti lasten trud. Ker če bi se držal le učbenikov, bi izvisele. Ne moremo tega pričakovati od vseh učiteljev. Žal imamo Slovenci predsodke ne samo do Judov, ampak do marsičesa. Pred kratkim smo v sodelovanju s teološko fakulteto imeli simpozij o judovsko-krščanskem dialogu in sporočilo je bilo, da dialoga nikoli ni preveč. Ker to, kar imamo danes v javnem prostoru, ni dialog, temveč kričanje in bevskanje drug čez drugega. V Evropi, seveda tudi v Sloveniji, se premalo zavedamo, da zavedati se svojih korenin ni konservativizem. Vsi smo od nekod prišli. Četudi v klasičnem smislu ni toliko vernih. Kot učitelj sem dijakom razlagal, da če ne poznate osnov krščanstva, ne boste razumeli tri četrt starejše umetnosti, pa ne mislim le renesančnih fresk, tudi Cankarja recimo. Bil je socialist, ampak večina njegove simbolike je krščanske. Začne se pri tem, da četudi nečesa ne poznaš, moraš to spoštovati. Je pa moderno, da kdo na smrt brani Hare Krišno, a bi v žlici vode utopil katoliško cerkev. Skratka, primanjkuje nam dialoga."

Kdo sploh hodi v sinagogo, ki jo marsikdo rad zamenja za versko središče, čeprav je kulturni center?

"Največ obiskovalcev je osnovnošolskih otrok, okrog 85 odstotkov je šolskih skupin. Tako je, ker imamo vzpostavljeno solidno sodelovanje z osnovnimi šolami na mariborskem območju in drugod. Marsikateri učitelj presodi, da je smiselno spoznati judaizem, ki ga v učbenikih praktično ni. Judje niso bili v Mariboru samo v srednjem veku, ampak tudi pred drugo svetovno vojno, in obakrat so bili pomembni. Odziv srednjih šol ni najboljši, čeprav bi pričakoval, da dijaki to znanje bolj potrebujejo kot osnovnošolci. Želim si več sodelovanja s srednjimi šolami."

Pa dajete dovolj iniciative?

"Trudim se, iščem stik z ravnatelji. Če ne bi prišel iz srednješolskih voda, morda še teh 15 odstotkov šolskih skupin ne bi imeli. Opažam kalupe in nekaj samoiniciative. Podobno je z Ano Frank, ki je bila priporočeno čtivo. Če je nekaj na spisku, ljudje to jemljejo kot možnost. Veliko ljudi potrebuje spisek. Ker če ni spiska, je malo takšnih, ki se zavedajo, kaj je vredno prebrati. Še slabša, nezainteresirana sfera so študentje. Ko gledam muzeje in druge kulturne institucije, kot da so publika, ki je ni."

Kaj pa Mariborčani?

"Želel bi si jih več. Med našimi obiskovalci so velika skupina upokojenci iz drugih krajev, ki so vključeni v univerzo za tretje življenjsko obdobje. Precej gostov je bilo tudi iz Izraela, menda naj bi jih v Slovenijo pred pandemijo prihajalo 50.000 do 60.000 na leto. Tukaj ne iščejo korenin, ampak jih pritegne narava. Zadnji dve leti pred pandemijo sem opazil, da v Maribor pride čedalje več ljudi, ki si ogledujejo stvari in si želijo doživetij, ki jih doma ne morejo. (Kulturni) turizem nista samo plaža in hrana. Bil bi vesel, če bi odgovorni za turizem bolj izpostavili mariborsko sinagogo, katere zidovi so stari 700 let. Naslednja srednjeveška sinagoga, v kateri si lahko ogledate kaj podobnega, je v Pragi, ne v Münchnu, na Dunaju ali v Benetkah."

Že nekaj let si prizadevate, da bi Sinagoga Maribor, ki je bila obnovljena aprila pred 20 leti, postala državni zavod. Kje se zatika in kaj bi vam to omogočalo?

"To bi predstavljajo priznanje našemu dosedanjemu delu, razstavljanju, raziskovanju in proučevanju, ki nikoli ni bilo omejeno samo na Maribor. Suvereno nastopamo s predavanji, razstavami povsod po Sloveniji, nekaj malega tudi v tujini. Upali smo si postaviti tlakovce spomina v Ljubljani. Vem za predmete od Lendave do Kopra, ki bi lahko sodili k nam. Lahko bi se zgledovali po Nemčiji, kjer so starejši muzeji svoje predmete iz srednjeveške judovske zgodovine dali v dolgoletno izposojo judovskemu muzeju v Speyru, ki je bil ustanovljen šele leta 2010 in ob ustanovitvi ni imel svojih predmetov."

Komu ste to predlagali?

"Do ministra še nisem prišel, odkar sem v sinagogi, so se menjali že štirje, Peršak. Prešiček, Poznič in Simoniti. Koristilo bi nam, če bi Mestna občina Maribor, ko je ustanavljala sinagogo, imela v mislih kontinuiteto. Razumem, da sta bolj pomembna na primer knjižnica in lutkovno gledališče, da je v Mariboru veliko kulturnih ustanov, naša pa je majhna. Vendar bi bilo za Maribor strateško pomembno, da dobimo status državne ustanove. Zakaj bi moralo biti vse v Ljubljani? Pa ne mislim, da je za vse kriva Ljubljana. Sem človek, ki najprej vpraša sebe, kaj je naredil narobe, kaj se da narediti boljše. Najprej je treba pomesti pred svojim pragom. Ampak ureditev statusa sinagoge se mi zdi med lažje rešljivimi zadevami na področju kulturne infrastrukture in pričakoval bi, da je center slovenske judovske kulturne dediščine v Mariboru."

Ker ste pred novim kandidiranjem za direktorja, boste o lastniku, Mestni občini Maribor, verjetno previdni. Pa vendarle, koliko vas (u)sliši županstvo, kako sodelujete?

"Sodelovanje je, vendar je vedno mogoče še boljše. V Mariboru na splošno šepa sodelovanje med kulturnimi ustanovami. Z županom Arsenovičem so nastale pozitivne spremembe. S tipičnim slovenskim nezadovoljstvom ob preureditvi Koroške ceste in Glavnega trga se ne strinjam in priznam, da mi je zdajšnja ureditev lepša. Vem, da lahko komu to predstavlja problem. Podobno kot zdaj pri cepivih. Seveda so lahko stranski učinki, vendar so koristi cepiva večje in pretehtajo. Debata gor ali dol, že mora biti, tudi prav, da se sliši glas nezadovoljnih. Ampak ko se enkrat nekaj dogovorimo in je večina za, se debata konča. Tako kot se župan loteva stvari, je pogumno. Najlažje je kritizirati. Hic Rhodus, hic salta. (Tu je Rodos, tu skoči. V pomenu pokaži zdaj, kaj znaš in zmoreš. Op. N. A.) Naj se ob naslednjem mandatu javijo tisti, ki bodo naredili bolje."

Kaj pa vi obljubljate za naslednji mandat?

"Da se bomo trudili tako kot do zdaj in privabili več srednjih šol. Poskušali bomo delati še boljše, nalog je veliko."

Judovska skupnost v Sloveniji šteje okrog sto ljudi, niti nima rabina. Na Hrvaškem imajo v saboru predstavnika, a tam jih je vsaj šestkrat več. Kako živijo pri nas, v Mariboru?

"V Mariboru poznam dr. Vojtica in njegovo družino, tu živi tudi vsaj en državljan Izraela. Na Hrvaškem imajo drugačen status, tam jih je toliko, sploh v Zagrebu, da jih niso mogli spregledati. Eminentni ljudje, kot je bil Branko Lustig, producent filma Schindlerjev seznam, ki je dobil oskarja. Kot dvanajstletni deček je bil v Auschwitzu in imel do konca življenja vtetovirano taboriščno številko. V Sloveniji takšnih ljudi ni bilo. Od osamosvojitve se vleče restitucija premoženja. Občasno se na dan privleče vilo Moskovič v Ljubljani. Judovska skupnost bi želela katerokoli stavbo v Ljubljani, ker, kolikor vem, razen majhnih prostorov nima nič. Nimajo sobe, v kateri bi imeli računalnik. Vse temelji na zasebnih pobudah. Robert Waltl se trudi, vendar je njegova ustanova (Mini teater, op. N. A.), kjer je tudi judovski kulturni center, privatna. Ko pride rabin, ki je pristojen za Slovenijo in ima sedež v Trstu, opravljat obrede, je pri Waltlu. Karkoli, kar se premakne z niča, četudi ni idealno, je boljše, kot da se ne naredi nič. Vprašanje islamske džamije se je tudi dolgo vleklo. Muslimanov je res nekaj deset tisoč in to veliko, vplivno manjšino ljubljanska občina gotovo ni podprla le zato, ker so volivci. Judov je mnogo manj. Vendar je prav v tem poanta. Če je družba res demokratična in spoštuje vse, država podpira tudi najmanjšo manjšino. Ne v enakem obsegu, v elementarnih pravicah, na primer, da ima neki prostor, dostop do medijev, pa že. Če smo vpeljali čestitke po televiziji ob katoliškem in pravoslavnem božiču ter ramazanskem bajramu, ne vem, zakaj bi bil problem, če bi to želela tudi judovska skupnost ob pashi. Res velike in močne so tiste družbe, ki so v odnosu do najmanjših enake, ne tiste, ki imajo močno vojsko in gospodarstvo."

Gospod Hajdinjak, kdaj vas je začelo zanimati judovstvo? Imate kaj judovskih korenin?

"Ne, ne da bi vedel. Po mamini strani sem iz Prlekije, po očetovi iz Prekmurja, kjer so bili Judje. V vasi mojih prekmurskih prednikov je bilo pred drugo svetovno vojno pet judovskih družin, ki so bile tako emancipirane, da so že imele mešane poroke. Tako sem se že kot otrok ob obiskih Prekmurja srečal z judovstvom, bral sem knjige o holokavstu, zanimanje je raslo postopoma."

Preden ste postali direktor sinagoge, ste poučevali na Prvi gimnaziji. Ko spremljate aktualno stanje, kaj menite o zaprtju šol, mladih? Kje ga vlada najbolj lomi?

"Glavni problem v Sloveniji je to, da so ljudje nezadovoljni s čimerkoli. Nihče pa nima vnaprej recepta za rešitev. Vedno so obstajali vaški posebneži, ampak v starih časih so bili omejeni na krog svoje družine in gostilne, kjer so pri šanku imeli pet poslušalcev. Danes še vedno obstajajo vaški posebneži, vendar imajo facebook in bere jih na tisoče ljudi. Dobili so močno orožje, ob tem pa nobene odgovornosti, argumentacije. Nekdo na facebooku zbere tisoč podpisov ali všečkov in ga suvereno sprejme šolski minister, jaz pa, ki sem se 20 let trudil v šolstvu in nekaj naredil, lahko samo sanjam, da bom prišel do njega. Komunikacija aparata ministrstva, ki javi v petek popoldan, kaj se bo v ponedeljek delalo v šoli, in četudi dobronamerni ukrepi, so piškavi. Postavlja se mi vprašanje o smiselnosti, da ne omenjam kaznovanja mariborskih dijakov. Toliko obratov in zapletov je že bilo, da bi lahko napisali neverjetno dramo."

Ker ste zgodovinar, kaj bo v zgodovinskih knjigah pisalo o covidu-19, kako bo spremenil svet?

"Ne vem, imam občutek, da marsikaj ne bo več tako, kot je bilo. Kot ustanova smo bili prisiljeni v pospešeno digitalizacijo, ki smo jo izvajali že prej, in to nam je koristilo. Osebno se še bolj kot prej zavedam pomena časa zase in pomena družine. Cenim majhne zadeve, kot so družinska srečanja in rojstni dnevi. Upam, da bomo iz sedanjih razmer kot posamezniki in kot družba izšli boljši, kot smo bili pred krizo, da nas bo oplemenitilo."